TFL Vsebine / Odločitve Ustavnega sodišča

Ustavna pritožba zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Ips 281/2003 z dne 23. 9. 2004 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Celju št. Kp 259/2002 z dne 24. 9. 2002 in s sodbo Okrajnega sodišča v Šmarju pri Jelšah št. K 176/01 z dne 4. 4. 2002 se ne sprejme. Pritožnik sam nosi stroške postopka z ustavno pritožbo.

S sklicevanjem na odločitev Okrajnega sodišča pritožnik ne more utemeljiti očitka o odstopu od sodne prakse v zadevi, v kateri je na zadnji stopnji odločalo Vrhovno sodišče. V zvezi z odločitvijo Vrhovnega sodišča pa pritožnik ni izkazal, da bi šlo za istovrstno zadevo, pa tudi zgolj en primer, morebitne drugačne odločitve za izkaz o odstopu od sodne prakse ne zadošča. S pavšalnim zatrjevanjem, da je Vrhovno sodišče odločalo pristransko, pritožnik kršitve pravice iz prvega odstavka 23. člena Ustave ni izkazal. Ker je o pritožnikovi pritožbi, ki jo je vložil zoper prvostopenjsko sodbo vsebinsko odločilo Višje sodišče, kršitev pravice do pritožbe iz 25. člena Ustave ni podana. Ker je Višje sodišče svojo odločitev razumno obrazložilo, je s tem zadostilo tudi zahtevam in iz 22. člena Ustave. Kršitve pravice do izvajanja dokazov v korist obdolženca pritožnik ni izkazal, saj ni navedel, za katere "dvomljive priče" mu sodišče ni dovolilo postavljati vprašan in kateri naj bi bili tisti dokazi, katerih izvedbo je predalagal, pa jih sodišče ni hotelo izvesti. Utemeljevanje zatrjevane kršitve, ki pomeni vprašanje ocene verodostojnosti izvedenih dokazov, pa sodi v polje proste sodnikove ocene, ki sama po sebi ni predmet presoje. Zato za kršitev pravice iz tretje alineje 29. člena Ustave očitno ne gre.