TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

Pritožbi se ugodi, sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Pritožba ima prav, da izpodbijanega sklepa o odmeri izvedenine ni mogoče preizkusiti in je zato podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in 331. člena ZPP. Po določbi 249. člena ZPP ima izvedenec, tako v primeru, da gre za izvedence, ki imajo status sodnih izvedencev, kot tudi tistih, ki jih sodišče postavi kot strokovne institucije, pravico do povračila stroškov za izvedensko delo in pravico do nagrade za to delo. Sodna praksa pri načinu določitve izvedenine in kriterijih za njeno odmero v primerih, ko mnenje izdelajo strokovne institucije oziroma zavodi, ki za izdelavo mnenja izstavijo račune, ni enotna. V večini primerov se sklep o določitvi nagrade in povračilu stroškov izvedencu naslanja na določbe 39. - 47. člena Pravilnika, ker je že zahtevek izvedenca za odmero nagrade in povrnitev stroškov izdelan skladno s temi določili. V drugim primerih je bilo upoštevano, da je v primeru strokovnih institucij kot izvedencev nagrada predmet izrecnega dogovora med sodiščem kot naročnikom in izvedencem ali pa se določi po vnaprej znanem ceniku oziroma v višini, kot se običajno plačuje za tako delo. Vendar mora biti v vsakem primeru že zahtevek za odmero nagrade in povrnitev stroškov, ki je podan bodisi v obliki stroškovnika ali računa, sestavljen tako, da so aktivnosti izvedenca specificirane, da je razvidna vrsta in obseg opravljenega dela in morebitni materialni stroški, katerim morajo biti priložena dokazila. Račun izvedenca v konkretni zadevi vsega tega ne vsebuje, posledično je tudi sklep prvostopenjskega sodišča o odmeri izvedenine neobrazložen, ker iz njega ni moč razbrati, zakaj je sodišče nagrado za izvedensko delo izvedencu priznalo v celoti.