TFL Vsebine / Pravna mnenja

ORIGINAL:
Objektivno odškodninsko je odgovoren proizvajalec s coca colo napolnjene steklenice, ki je dal v promet proizvod z napako, zaradi katere je prišlo do eksplozije steklenice in poškodovanja oškodovanca.

Obrazložitev:

Sodišče prve stopnje je z vmesno sodbo ugotovilo, da obstoji odškodninska odgovornost tožene stranke za škodo, ki jo je tožnica utrpela dne 26. marca 1993 v škodnem dogodku zaradi eksplozije litrske steklenice coca cole v živilski etaži veleblagovnice. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo vmesno sodbo sodišča prve stopnje.

Revizijo tožene stranke je revizijsko sodišče zavrnilo kot neutemeljeno in v razlogih, med drugim, navedlo:

V tej pravdni zadevi so odločilne naslednje dejanske ugotovitve: tožnica je dne 26. marca 1993 v živilski etaži veleblagovnice med
drugim kupovala tudi pijačo. S spodnjega pulta originalnega stojala za coca colo je jemala steklenice, napolnjene s coca colo in zaprte s kovinskimi zamaški. Pet steklenic je že naložila, ko pa je prijela šesto, ji je ta v roki eksplodirala, tako da je v roki ostalo le ustje steklenice z zaprtim zamaškom, pretežni del steklenice pa se je raztreščil na drobne kose in ji povzročil poškodbe. Do razbitja steklenice je prišlo samodejno in brez zunanjih mehanskih vplivov. Sodišče prve stopnje je izključilo možnost, da bi do razbitja steklenice prišlo zaradi nerodnega, nepazljivega ali nenamenskega ravnanja tožnice. Dokazano je bilo, da tožnica s steklenico ni udarila niti ob kak predmet niti ob tla. Do enakih razbitij s coca colo napolnjenih steklenic je občasno prihajalo že prej. Sodišče prve stopnje je tudi zavrnilo ugovor tožene stranke, da napaka, ki je povzročila eksplozijo, izvira iz prodajalčeve sfere. Kljub premajhni konkretiziranosti navedb o možnih manipulacijah pri prodajalcu je te navedbe preverjalo in ugotovilo, da so nedokazane, saj je do eksplozije prišlo v prodajnem in ne v skladiščnem prostoru in da je bila temperatura v tem prostoru normalna. Zato je zaključilo, da napaka izvira iz proizvajalčeve sfere in še poudarilo, da ni potrebno ugotavljati, na katerem sestavnem delu končnega izdelka je napaka nastala v času, ko je tožena stranka končni izdelek dala v promet. Tudi najsodobnejši postopki proizvodnje in kontrole kakovosti ne izključujejo možnosti posameznih napak na proizvodih. Take dejanske ugotovitve je kot popolne in pravilne potrdilo sodišče druge stopnje, nanje pa je glede na izrečeno določbo tretjega odstavka 385. člena ZPP vezano tudi revizijsko sodišče.

Po presoji revizijskega sodišča je glede na povzete odločilne dejanske okoliščine podana odškodninska odgovornost tožene stranke po prvem odstavku 179. člena ZOR, po katerem tisti, ki da v promet kakšno stvar, ki jo je izdelal, ki pa pomeni zaradi kakšne napake, za katero ni vedel, škodno nevarnost za osebe ali stvari, odgovarja za morebitno škodo, ki nastane zaradi take napake. Tožena stranka je po ugotovitvah nižjih sodišč kot registrirani proizvajalec pooblaščena za proizvodnjo, prodajo in distribucijo coca cole. Dala je v promet svoj končni izdelek, s coca colo napolnjeno steklenico, ki pa je ob nakupu tožnici eksplodirala v roki in jo poškodovala. Ker sta sodišči izključili vzroke za eksplozijo steklenice, ki bi izvirali iz tožničine sfere in tudi iz sfere prodajalca, sta vzrok za eksplozijo pripisali taki napaki na končnem izdelku, ki izvira iz sfere tožene stranke kot proizvajalca tega izdelka. Vzrok nastanka škode je v sami eksploziji steklenice zaradi napake na končnem izdelku, ki ga je dala
tožena stranka v promet. Ob ugotovitvi, da napaka izvira iz sfere tožene stranke, natančnejše ugotavljanje vzroka same napake res ni bilo potrebno. Eden od več razlogov za določitev objektivne odgovornosti proizvajalca stvari z napako je tudi v praktični
nemožnosti oškodovanca, da dokaže konkretne napake in opustitve, do katerih je prišlo v proizvodnem procesu in ki so povzročile končno napako proizvoda. Kadar napake izvirajo iz proizvajalčeve sfere, ima ta tudi največ možnosti, da tovrstne škode preprečuje, kar je pravnopolitični temelj njegove odgovornosti. Tožena stranka je torej tista, ki bi morala dokazati, da je osnovni vzrok napake v okoliščinah, za katere ona ne odgovarja. Zato bi morala zatrjevati in dokazati konkreten drug razlog nastanka škode, ne pa le navajati hipotetične druge možne vzroke za eksplozijo s coca colo napolnjene steklenice. V zvezi z zatrjevano zmotno uporabo materialnega prava iz prvega odstavka 179. člena ZOR revizija še zatrjuje, da naj tožnica niti ne bi zatrjevala individualne napake na konkretnem končnem izdelku. Ta trditev je zmotna, saj iz tožničinih navedb, njene izpovedi in razlogov obeh sodišč izhaja, da je tožnica kupila več s coca colo napolnjenih steklenic, do samodejnega razbitja je prišlo pri konkretni šesti steklenici.

Iz doslej obrazloženega izhaja, da je v skladu s prvim odstavkom 179. člena ZOR podana objektivna odškodninska odgovornost tožene stranke kot proizvajalca s coca colo napolnjene steklenice, ker je dala v promet proizvod z napako, zaradi katere je prišlo do eksplozije steklenice in do poškodovanja tožnice.

Ker se pretežni del revizije tožene stranke ukvarja z odškodninsko odgovornostjo po drugem o da ni mogoče pritrditi reviziji glede zatrjevane nejasnosti razlogov sodbe sodišča druge stopnje o tem, ali gre za odškodninsko odgovornost po prvem ali po drugem odstavku 179. člena ZOR. Iz razlogov obeh nižjih sodišč dovolj jasno izhaja, da utemeljujeta odškodninsko odgovornost tožene stranke z obema določbama navedenega člena. Po presoji revizijskega sodišča pa v obravnavani zadevi ni podana odškodninska odgovornost tožene stranke po drugem odstavku 179. člena ZOR, vendar iz drugih razlogov in ne tistih, ki jih uveljavlja tožena stranka. Po navedeni zakonski določbi proizvajalec odgovarja tudi za nevarne lastnosti snovi, če ni ukrenil vsega, kar je potrebno, da škodo, ki jo je mogel pričakovati, prepreči z opozorilom, varno embalažo ali s kakšnim drugim ustreznim ukrepom. V tej določbi se res predvideva vednost proizvajalca za nevarno lastnost stvari, v določbi prvega odstavka istega člena pa zakon govori o napaki stvari, za katero proizvajalec ni vedel. Vendar ta razlika glede nevednosti oziroma vednosti proizvajalca za napako stvari oziroma nevarno lastnost stvari ne pomeni, da je v prvem odstavku določena objektivna, v drugem pa subjektivna odgovornost
proizvajalca. O nevednosti je v prvem odstavku govor zato, ker se želi poudariti, da nevednost proizvajalca ne oprosti njegove
odgovornosti, pa tudi zato, ker je odgovornost po tej zakonski določbi omejena na tiste vzroke nevarnosti stvari z napako, ki ne
izhajajo iz naravne lastnosti stvari. Kadar gre za same nevarne lastnosti stvari, gre lahko prav za lastnosti, zaradi katerih se te
stvari proizvajajo kot na primer strupi, eksplozivna sredstva itd. V takih primerih je proizvajalcu naloženo stožje ukrepanje. Storiti
mora vse, da škodo, ki jo glede na nevarno lastnost stvari more pričakovati, prepreči z opozorilom, varno embalažo ali s kakim drugim ustreznim ukrepom. Če do škode vseeno pride, čeprav je ravnal v skladu s strožjo obveznostjo, se svoje odškodninske odgovornosti lahko razbremeni, če pa ne ravna tako, je odškodninsko odgovoren, vendar še vedno objektivno, saj je temelj njegove odškodninske odgovornosti v dejstvu, da daje v promet stvari z nevarnimi lastnostmi in ne v njegovem bolj ali manj ustreznem ukrepanju za preprečitev škode, ki jo zaradi same nevarne lastnosti stravi more pričakovati. Res pa je, da gre pri proizvodu stvari z napako v smislu prvega odstavka 179. člena ZOR za napako pri posamičnih proizvodih, torej po opredelitvah nekaterih avtorjev za takoimenovano tovarniško napako, pri nevarnih lastnostih stvari v smislu drugega odstavka 179. člena ZOR pa nevarne lastnosti cele serije in ne le posamičnih proizvodov, torej po opredelitvah nekaterih avtorjev za takoimenovano konstrukcijsko napako (pri čemer so te opredelitve pri posameznih avtorjih vsebinsko tudi različne), vendar ne samo za te, ampak tudi za takoimenovane instrukcijske napake zaradi odsotnosti ali pomanjkljivih opozoril. V sodni praksi se v to skupino stvari z nevarnimi lastnostmi uvrščajo poleg na primer konstrukcijsko slabega mehanizma za zapiranje avtomobilskih vrat tudi rastlinska škropiva, zdravila z nevarnimi stranskimi učinki, razstreliva itd..

Poleg doslej navedenih razlogov za opredelitev odškodninske odgovornosti proizvajalca stvari z napako in stvari z nevarnimi
lastnostmi kot objektivne odgovornosti govori tudi sama sistematika zakona. Določbi 179. člena ZOR sta uvrščeni v peti odsek drugega oddelka II. poglavja ZOR. Ta odsek z naslovom odgovornost za škodo od nevarne stvari ali nevarne dejavnosti ureja objektivno odškodninsko odgovornost in vsebuje najprej splošne določbe in nato dve dodatni ureditvi objektivne odgovornosti, in sicer odgovornost pri nesreči, ki jo povzročijo premikajoča se motorna vozila in odgovornost proizvajalca stvari z napako. Če bi zakonodajalec želel odškodninsko odgovornost proizvajalca stvari z nevarnimi lastnostmi opredeliti kot subjektivno, bi zakonsko besedilo, ki se sedaj nahaja v drugem odstavku 179. člena ZOR, moral umestiti v drugi odsek istega poglavja, v katerem je urejena krivdna odgovornost.

Pravnopolitični razlogi za uvedbo objektivne odškodninske odgovornosti so pri proizvajalcu stvari z napako in proizvajalcu stvari z nevarnimi lastnostmi enaki. Oba dajeta v promet proizvod, ki zaradi napake ali zaradi nevarne lastnosti pomeni škodno nevarnost.
Nobenega logičnega razloga ni za uvedbo strožje objektivne odgovornosti v prvem primeru in milejše krivdne odgovornosti proizvajalca v drugem primeru.