TFL Vsebine / Odločbe Upravnega sodišča

I. Tožbi se ugodi, sklep inšpektorice za okolje Inšpektorata Republike Slovenije za okolje in prostor, Območne enote ..., Inšpekcijske pisarne ... št. 06113-143/2012-66 z dne 17. 1. 2020 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 285,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe.

V obravnavani zadevi je bilo treba presoditi, ali je sklep, s katerim je bilo tožniku naloženo, da založi znesek, potreben za kritje izvršilnih stroškov, treba šteti kot akt, ki se lahko v upravnem sporu izpodbija v smislu določbe 2. člena ZUS-1. Upravnosodna praksa je tožbe zoper tovrstne sklepe najprej obravnavala po vsebini, torej je štela, da gre za akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu (npr. sodbi tega sodišča I U 202/2015 z dne 3. 9. 2015 in II U 202/2016 z dne 14. 12. 2016). Nato je prišlo do spremembe ter so bile tožbe zoper tovrstne sklepe zavržene, in sicer z argumentacijo, da gre za zgolj začasno obveznost ter da v primeru, če zavezanec naloženega predujma ne založi, tega zneska od njega organ ne more izterjati, temveč ga mora založiti sam (npr. sklepi tega sodišča I U 220/2017 z dne 25. 1. 2018, I U 1903/2017 z dne 4. 12. 2018, III U 273/2017 z dne 10. 1. 2019). Vendar pa ob obravnavanju konkretnega primera sodišče ugotavlja, da zadnje navedenemu argumentu ne more slediti: če zavezanec s sklepom, kot je izpodbijani, naloženega zneska ne plača, se ta od njega prisilno terja v predpisanem postopku, in sicer se izvršba opravi tako, kot v primeru vsakega drugega izvršilnega naslova, ki vsebuje denarno obveznost. Le kolikor se znesek predujma od zavezanca ne uspe izterjati, ga mora založiti sam organ, ker se postopek za izvršitev inšpekcijske odločbe uvede in vodi po uradni dolžnosti.

Glede (višine) predujma je treba upoštevati, da je natančna višina bodočih stroškov izvršbe po drugih osebah negotova in je zato že zakonodajalec privzel, da založeni znesek ne ustreza nujno kasneje nastalim, dejanskim stroškom izvršbe. Zato višina zneska, ki ga mora zavezanec založiti kot predujem, ni predmet natančnega ugotovitvenega postopka, temveč zgolj okvirne ocene oziroma predvidevanja o višini stroškov. Upravni organ tako v fazi, ko se nalaga založitev predujma, ni dolžan podrobno ugotavljati oziroma preverjati vsake posamezne postavke stroškov in tudi ne ekonomske utemeljenosti načina izvajanja izvršbe, ampak je preizkus omejen na presojo, da postavke niso očitno nerazumne in da niso v očitnem nasprotju s podatki spisov zadeve.