TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da se zavrne predlog za izdajo začasne odredbe, ki se glasi:

"Tožena stranka je dolžna plačevati tožnici do pravnomočnosti te pravde mesečno nadomestilo plače v višini 68.377,50 SIT neto in sicer vsakega 5. v mesecu za pretekli mesec, v primeru zamude skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izdaje te začasne odredbe dalje do plačila."

 

Zaposlitev delavca, ne da bi se sklenila (pisna) pogodba o zaposlitvi, ne pomeni "nedopustne sile", saj celo ZDR predvideva obstoj delovnega razmerja brez sklenitve pogodbe o zaposlitvi. Pri izdaji začasne odredbe v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi in drugih načinih prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi, je relevantno ravnanje delodajalca ob odpovedi oziroma prenehanju veljavnosti pogodbe o zaposlitvi, saj naj se z začasno odredbo prepreči samovoljno ravnanje oziroma uporaba sile. V primeru prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi razlog za izdajo začasne odredbe ne more biti delavčev status v času trajanja delovnega razmerja, ampak je relevantno ravnanje delodajalca, zaradi katerega je delavec ostal brez zaposlitve in posledično bodoča grozeča škoda, saj je le-to mogoče preprečiti.

Vsakemu delavcu, ki ostane brez zaposlitve, nastaja škoda zaradi brezposelnosti. Vendar pa mora predlagatelj začasne odredbe tudi izkazati, da je škoda težko nadomestljiva. Škoda, ki nastane zaradi nenadne brezposelnosti, sama po sebi še ni nenadomestljiva, saj bo v primeru uspeha v pravdi tožnica imela možnost za nazaj uveljavljati vse pravice iz delovnega razmerja.

V primeru zatrjevanja obstoja pogoja po 3. alinei 2. odstavka 272. člena ZIZ mora predlagatelj začasne odredbe izkazati tako posledice na strani delodajalca, kot na svoji strani, kajti le tako jih sodišče lahko pretehta in ugotovi ali pogoj obstoji.