TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

Zahteva obsojenčevega zagovornika za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obsojenec je dolžan plačati kot strošek postopka, nastal s tem izrednim pravnim sredstvom, 300.000,00 SIT povprečnine.

V okviru izvajanja ukrepa tajnega opazovanja in sledenja ter slikovnega snemanja dobljeni dokaz se lahko uporabi tudi zoper osebo, zoper katero ukrep ni bil odrejen, če je sodelovala pri izvršitvi kaznivega dejanja z osebo, zoper katero je bil odrejen.

Opazovanje določene osebe ne pomeni zgolj opazovanja v trenutkih, ko je vidna, ampak zaznavanje vseh situacij, povezanih z njo, torej tudi njenega položaja (tako tudi tretji odstavek 149.a člena ZKP). Če je ta v objektu, je z njegovim opazovanjem nujno povezano tudi zaznavanje oseb, ki vstopajo ali izstopajo, pri čemer pomeni fotografiranje dokumentiranje zaznanega.

Ugotavljanje, ali je bila izzvana kriminalna dejavnost, predpostavlja ugotovitev okoliščin, na podlagi katerih je mogoče narediti sklep, da je bila oseba napeljana k storitvi kaznivega dejanja. Ugotavljanje le-teh pa ne more biti predmet zahteve za varstvo zakonitosti (drugi odstavek 420. člena ZKP).

Sostorilca ali soudeleženca, zoper katerega je kazenski postopek pravnomočno končan, je mogoče zaslišati kot pričo v kazenskem postopku zoper drugega storilca ali udeleženca.

Pojma nevarnost za življenje in zdravje tretjih oseb iz 159. člena ZKP, ki se nanaša na odloženo ukrepanje policije, in varnost ljudi iz prvega odstavka 20. člena Ustave Republike Slovenije, ki določa pogoje za odreditev pripora, sta različna: prvo predstavlja konkretno nevarnost, ki v obravnavanem primeru ni nastopila, saj je šlo pri izvajanju navideznega nakupa za nadzorovano dejavnost, pri kateri razstrelivo ni bilo prodano neposrednemu uporabniku. V drugem primeru pa gre za splošno nevarnost, ki ga predstavlja ponavljanje kaznivih dejanj, ki niso pod kontrolo (drugače torej kot pri izvajanju prikritih preiskovalnih ukrepov), čemur se je mogoče izogniti le z odreditvijo pripora.

Če jasnost zapisa oz. vsebine obtožbe presega obdolženčevo sposobnost njenega dojemanja, nastopi situacija iz četrtega odstavka 321. člena ZKP, ki narekuje tožilcu razlago vsebine obtožnice tako, da jo obdolženec najlažje razume. To pa ne pomeni, da vsaka izjava obdolženca, da obtožbe ne razume, pomeni tudi njeno dejansko nerazumevanje.

Neizključitev javnosti v primerih, ko so za to podani pogoji, predstavlja relativno kršitev določb kazenskega postopka (drugi odstavek 371. člena ZKP).