TFL Vsebine / Odločitve Ustavnega sodišča

Ustavna pritožba zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Ips 58203/2011 z dne 7. 6. 2018 se zavrne.

Ob uveljavitvi KZ-1 je v 53. členu Kazenskega zakonika nastala pravna praznina v določbah o izrekanju enotne kazni, ki jo je moralo sodišče izjemoma zapolniti. Stališče Vrhovnega sodišča, da je ob upoštevanju, da v slovenskem pravu glede na teorijo in pravila, ki jih poznajo sodobni pravni sistemi, obstajajo tri temeljna pravila za odmero enotne kazni, in sicer o absorpciji, o asperaciji in o kumulaciji kazni, katerih skupni imenovalec je, da enotna kazen zapora ni nikoli nižja od najstrožje kazni, izrečene za posamezno kaznivo dejanje, temveč je ta celo v za storilca najugodnejšem primeru enaka najstrožji določeni kazni, zaradi česar bi bilo treba ob upoštevanju posamičnih kazni tridesetih let, štirih mesecev in petih let zapora uporabiti pravilo o absorpciji kot za obsojenca najugodnejše pravilo za odmero enotne kazni ter mu ob upoštevanju 53. člena Kazenskega zakonika nato izreči enotno kazen tridesetih let zapora, ni v neskladju z načelom zakonitosti v kazenskem pravu iz prvega odstavka 28. člena Ustave in prvega odstavka 7. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin.   Načelo zakonitosti izjemoma dovoljuje uporabo razširjajoče razlage ali analogije v kazenskem zakonu, če sta uporabljeni samo v obdolženčevo korist, in ne tako, da je z njuno uporabo utemeljena obdolženčeva krivda ali strožje kaznovanje. V navedenem primeru gre za dopusten način zapolnjevanja pravne praznine.   Pritožnik se izključno z zatrjevanjem, da slovenski organi oziroma sodišča niso izvršili sodbe ESČP, s katero je bilo v njegovem primeru ugotovljeno, da mu je Republika Slovenija kršila človekove pravice in temeljne svoboščine, ne sklicuje na kršitev z Ustavo zagotovljenih človekovih pravic ali temeljnih svoboščin. Pri izvrševanju sodbe ESČP se uporablja načelo subsidiarnosti, ki je opredeljeno tudi v preambuli EKČP.