TFL Vsebine / Odločbe Upravnega sodišča

Tožba se zavrne.

Če gre po interpretaciji Sodišča EU za dva različna statusa in za dva različna režima in ne za eno »pravico do mednarodne zaščite«, je razumljivo, upoštevajoč nenazadnje tudi ZUP, da je treba odločati o vsakem statusu posebej. Mednarodna zaščita torej ni ena pravica, ki ima dve obliki, ampak gre v teh zadevah za to, da obstaja ena prošnja za mednarodno zaščito, ki ima (običajno) dejansko dva zahtevka, ki si v smislu časovnega poteka odločanja v postopku sledita en za drugim.

Če v upravnem sporu ne gre za situacijo, ko tožnik upravičeno navaja nova in relevantna dejstva in dokaze, ki bi jih bilo treba izvajati na glavni obravnavi, potem velja, da določba člena 46(3) Procesne direktive 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite, ki ima neposredni učinek, pomeni, da zaslišanje tožnika na sodišču ni potrebno, če se v zadevi ne pojavljajo dejanska ali pravna vprašanja, ki jih ni mogoče ustrezno rešiti na podlagi spisa in pisnih stališč strank.

Toženi stranki sicer ni treba, da pred izdajo odločbe v vsakem primeru predoči končno dokazno oceno, zato da bi se prosilec lahko učinkovito branil pred izdajo odločbe, z izjemo v primerih, kadar državljan tretje države ni mogel razumno domnevati, katera dejstva so mu očitana, ali kadar je bil objektivno v takem položaju, da nanje ni mogel odgovoriti brez nekaterih preverjanj ali postopkov, zlasti z namenom pridobitve potrdil. Vendar pa če ta dokazna ocena temelji na določenih nekonsistentnostih v izjavah ali predloženih listinah (originalni tazkiri in kopiji potnega lista) in na uporabi informacij o stanju v izvorni državi, potem tožena stranka, mora dati možnost prosilcu, da se izreče o nekonsistentnostih in informacijah o izvorni državi, ki jih je pridobila tožena stranka in mora njegova pojasnila, kot je že bilo pojasnjeno z navedbo pravno-relevantnih virov, vključiti v dokazno oceno, tako da upošteva pripombe, ki jih prosilec poda v zvezi z zatrjevanimi nekonsistentnostmi, sicer je omenjena pravica do izjave in obrambe zagotovljena le navidezno.

S tem, ko je tožena stranka dokazno oceno oprla izključno na pomislek o zunanji nekonsistentnosti tožnikovih navedb, in je štela, da je predložena tazkira nepristna na podlagi pridobljene kopije potnega lista tožnika in informacij o stanju v izvirni državi, je imela obveznost, da te informacije v luči omenjenega dokaznega pomisleka o nekonsistentnosti predoči tožniku, da se do njih opredeli pred izdajo odločbe, česar pa ni storila.

V postopkih mednarodne zaščite je sicer pravno relevantna starost prosilca v času podaje prošnje oziroma registracije prosilca za mednarodno zaščito in ne v času izdaje pravne odločbe, kar ima lahko pomen tako za procesne kot tudi materialne vidike spora.

Zaradi nezanesljivosti znanstvenega ugotavljanja starosti pri tako majhnih razlikah z vidika načela varovanja otrokovih koristi, ne dovolj natančno ugotovljena starost v konkretnih okoliščinah zatrjevanega preganjanja ne more imeti vpliva na izpolnjevanje materialnih pogojev za status begunca. Kadar namreč razlogi za preganjanje niso neposredno ali posredno vezani na to, da je prosilec posebej ranljiv zaradi mladosti oziroma mladoletnosti, ker tožnik tega ne zatrjuje in ker to tudi ne izhaja iz podatkov v upravnem in sodnem spisu, potem mladoletnost ne dodaja nič bistvenega stopnji tveganja. Zato v tem konkretnem primeru navedene napake pri ugotavljanju starosti tožnika v upravnem postopku niso imele vpliva na odločitev o izpolnjevanju pogojev za status begunca.

V zvezi s konkretnimi okoliščinami, ki se nanašajo na tožnika, torej z okoliščinami, ki naj bi tožnika neposredno silile, da je zapustil Afganistan, tožnik ni podal opravičljivega razloga za izrazita neskladja znotraj njegove izpovedbe in to v bistvenih elementih. Tožnik je bil preveč neprepričljiv v trditvah, da je iz Afganistana pobegnil, ker ga je bilo strah že izraženih in nanj usmerjenih dejanj preganjanja v izvorni državi. Tožnik za čas 6 let po izginotju oziroma zatrjevanem umoru očeta tudi ni izkazal utemeljenega strahu pred preganjanjem na podlagi pripisanega političnega prepričanja v prihodnosti v primeru vrnitve v izvorno državo.

V obravnavanem sporu gre najprej za ugotavljanje konkretnega historičnega dogodka, ki naj bi se po trditvah tožnika že zgodil, in šele potem tudi za oceno prihodnjega tveganja. V elementu preteklega preganjanja po mnenju Upravnega sodišča velja višji dokazni standard in sicer morajo obstajati dovolj resni razlogi za dokazno oceno, da se je zatrjevani historični dogodek zgodil, tako da se stopnja verjetnosti oziroma dvoma približa 50%. Iz izpodbijane odločbe izhaja, da je tožena stranka tožniku naložila preveliko dokazno breme, saj bi očitno moral tožnik z vso gotovostjo izkazati nevarnost preganjanja, ki se deloma povezuje s preteklimi dogodki, vendar pa ta napaka ni vplivala na zakonitost in pravilnost odločitve, ker jo je popravilo Upravno sodišče v tem postopku.