TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena in sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Obtoženca se oprosti plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka.

Za zunajzakonsko skupnost po KZ-1 se po četrtem odstavku 99. člena šteje dalj časa trajajoča življenjska skupnost moškega in ženske, ki nista sklenila zakonske zveze. Nobenega dvoma ni, da je v 191. členu KZ-1 inkriminirano tudi nasilje v zunajzakonski skupnosti in nadaljnje nasilje, povezano z razpadlo zunajzakonsko skupnostjo, saj gre za zgolj za eno od oblik družinske skupnosti,1 katere člani so v povsem enaki meri varovani pred nasliljem oziroma zlorabami s strani drugih članov te skupnosti. Glede na to, da Vrhovno sodišče, kot je razvidno iz citiranih sodb, zunajzakonsko skupnost razume kot obliko družinske skupnosti iz prvega odstavka 191. člena KZ-1, je v dani zadevi kvečjemu odveč pravna opredelitev še v zvezi z drugim odstavkom istega člena, vendar navedenega pritožba ne izpodbija in gre za kršitev kazenskega zakona (4. točka 372. člena ZKP), ki glede na enaka kaznovalna okvira tako po prvem kot po drugem odstavku 191. člena KZ-1 ni v škodo obtoženca.

Precedenčno sodišče je že poudarilo, da gre pri življenjski skupnosti zunajzakonskih partnerjev za pravni standard, ugotovitev obstoja takšne skupnosti pa je rezultat vsakokratne presoje konkretnih okoliščin posameznega primera. Pomembno je ovrednotiti kriterije, kot so (primeroma, a ne izključno) obstoj volje za skupnost, čustvena navezanost, obstoj ekonomske skupnosti in skupnega življenja ter trajanje skupnega bivanja.