TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Presoja sodišča prve stopnje, da je podana predpostavka iz 1. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ, ima podlago v ugotovitvah, da toženca bremeni visok davčni dolg, ki ga glede na zatrjevano slabo premoženjsko stanje ni sposoben plačati, in da lahko toženka kot formalna lastnica spornega premoženja z njim pravno veljavno razpolaga. Pritožnica neutemeljeno izpostavlja, da tožnica ni podala navedb, iz katerih bi izhajala konkretna nevarnost, da bo toženka razpolagala s premoženjem. ZIZ ne zahteva izkazanosti izvora nevarnosti, upnik mora zatrjevati in dokazati obstoj okoliščin take narave in obsega, da so zmožne povzročiti zahtevano nevarnost. Četudi torej drži, da mora biti za obstoj objektivne nevarnosti zatrjevano in izkazano nekaj več kot le možnost, da bi dolžnik razpolagal s premoženjem, tožnici ni bilo treba zatrjevati in izkazati konkretnega ravnanja toženke (ali koga tretjega), usmerjenega v razpolaganje s premoženjem. Po presoji pritožbenega sodišča v obravnavanem primeru ne gre zgolj za hipotetično sklicevanje na možnost razpolaganja – izdana začasna odredba ne temelji izključno na dejstvu (toženkinega) lastništva. Objektivno nevarnost konkretizira preplet okoliščin, in sicer, da je toženec davčni dolžnik, brez dohodkov in premoženja, da je toženka - njegova zunajzakonska partnerka, lastnica premoženja, za katerega je verjetno izkazano, da je njuno skupno premoženje, in da je v pravnem prometu ustvarjen vtis, da lahko s premoženjem samostojno razpolaga. Če bi se to med pravdo dejansko zgodilo, bi predmetna pravda pravzaprav izgubila smisel.