TFL Vsebine / Odločbe Upravnega sodišča

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Pri analizi določanja transfernih cen za storitve v skupini se postavita dve vprašanji. Prvo je vprašanje, ali so bile storitve v skupini dejansko opravljene, drugo pa, kakšna cena za take storitve v skupini bi bila za davčne namene v skladu z neodvisnim tržnim načelom. Neodvisno tržno načelo opredeljuje 9. člen Vzorčne konvencije OECD o davkih na dohodek in premoženje, ki je podlaga sklenjenih dvostranskih davčnih sporazumov. Na njem temeljijo Smernice OECD, iz katerih izhaja tudi notranja pravna ureditev določanja transfernih cen. Davčno priznavanje odhodkov je zato davčni organ utemeljeno presodil tudi z upoštevanjem njihove skladnosti s Smernicami OECD.

Zahteva davčnega organa za predložitev dokumentacije, ki izkazuje, da so bile zaračunane storitve za tožečo stranko dejansko opravljene ter njihovo vrsto in obseg, je utemeljena v določbah ZDDPO-1, SRS in ZDavP-2. Tožeča stranka zahtevane dokumentacije v davčnem postopku ni predložila. Utemeljila je le višino zaračunanega pribitka na stroške, ni pa izkazala obsega in vrste storitev, ki naj bi jih zanjo opravile družbe v skupini. Zatrjevana skladnost zaračunanih stroškov z neodvisnim tržnim načelom že iz tega razloga ni izkazana. Davčni organ ugotovljeno neskladnost transfernih cen dodatno utemelji z dejstvom, da tožeča stranka vpliva na ceno storitev v skupini ni imela, da je določeni ključ delitve za posamezne vrste storitev neprimeren in da se storitve podvajajo. Tožeča stranka sicer zatrjuje drugače, vendar tega ob neizkazanih storitvah povezanih družb ne dokaže.