TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v roku 15 dni od vročitve te sodbe povrniti njene stroške pritožbenega postopka v znesku 1.116,30 EUR.

Stališče, da daljšega zastaralnega režima iz prvega odstavka 353. člena OZ ni mogoče uporabiti, ker velja le za odškodninske zahtevke, ne pa za reparacijski tožbeni zahtevek, ki je predmet tega spora, ni pravilno. Reparacija je posebna vrsta odškodnine za škodo, ki naj bi v tem primeru tožniku nastala zaradi kršenja pravic iz delovnega razmerja (neizplačevanja dodatka, določenega v podjetniški kolektivni pogodbi). Odškodninska odgovornost delodajalca za škodo, ki jo je povzročil delavcu s kršenjem pravic iz delovnega razmerja, je izrecno predvidena v drugem odstavku 179. člena ZDR-1. Škoda iz prvega odstavka 353. člena OZ se tako lahko nanaša tudi na škodo zaradi kršenja pravic iz delovnega razmerja.

Po prevladujočem stališču sodne prakse pravdno sodišče o obstoju kaznivega dejanja kot o predhodnem vprašanju odloča v izjemnih situacijah, praviloma, ko kazenskega postopka zoper storilca ni mogoče niti začeti niti končati ali spoznati storilca za krivega kaznivega dejanja (npr. ko je storilec neznan, duševno zboli, ob izvrševanju škodnega dejanja ali med kazenskim postopkom umre, ko je obtožba zoper njega umaknjena, pa oškodovanec o tem ni obveščen, amnestija), pri čemer praviloma tudi ne sme biti dvoma, da je bila škoda povzročena s kaznivim dejanjem.

Dodatek za stalnost je bil del mesečne bruto plače tožnika, in ne del njegove osnovne bruto plače, kot to zmotno trdi pritožba. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov pravilno zaključilo, da je toženka tožniku izplačevala plačo v dogovorjeni fiksni višini, v katero je bil dodatek za stalnost že vključen. Tak je bil skupen namen pogodbenikov (82. člen OZ).