TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Navidezna pogodba nima učinka med pogodbenima strankama (1. odstavek 66. člena ZOR). Simulirani posel je ničen. Na ničnost pa pazi sodišče po uradni dolžnosti (109. člen ZOR). Zato ni sprejemljivo stališče tožene stranke, da bi moralo sodišče ugotoviti ničnost tudi v izreku sodbe. Ničnost namreč obstoji že po zakonu, zato pravda v kateri bi se ničnost izrekla v izreku sodbe, ni nujno potrebna. Kljub temu pa seveda lahko kakšna oseba ima interes, da se ničnost ugotovi tudi v pravdi po pravilih, ki veljajo za vsako ugotovitveno tožbo.

Neutemeljena so tudi revizijska zatrjevanja, da tožeča stranka za odpoved podnajemne pogodbe ni aktivno legitimirana. Iz ugotovitev nižjih sodišč namreč izhaja, da je tožnik najemnik spornih prostorov, toženi stranki pa so bili s strani tožeče stranke oddani v podnajem. Tako medsebojno pravno razmerje pravdnih strank pa tožeči stranki brez dvoma daje aktivno legitimacijo za tožbeni zahtevek, ki je natančneje opredeljen v tč. 2 izreka sodbe sodišča prve stopnje.

Iz ugotovitev nižjih sodišč ne izhaja, da je prišlo do sporazumnega prenehanja najemne pogodbe med tožečo stranko in lastnikom poslovnega prostora. Morebitna odpoved najemne pogodbe s strani lastnika, pa bi morala biti sodna (26. člen zakona o poslovnih stavbah in poslovnih prostorih, Uradni list SRS, št. 18/74 in 34/88), kot sta materialnopravno pravilno ugotovili tudi obe nižji sodišči.