TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v II. točki izreka spremeni tako, da se obveznost povrnitve avtorskega nadomestila, ki je toženi stranki naložena, zniža za 30,77 EUR (na 463,98 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 6. 2016 do plačila in se tudi v tem delu tožbeni zahtevek zavrne.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se sodba v nespremenjenem delu potrdi.

III. Pravdni stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Pri odločanju o tem, ali je tožena stranka imetnik oziroma najemnik poslovalnice in zato pasivno legitimirana za plačilo avtorskega nadomestila, je prvostopenjsko sodišče materialno dokazno breme neutemeljeno preneslo na toženo stranko. Ta naj bi bila dolžna dokazati, da v spornem obdobju ni imela poslovalnic. Eno od temeljnih pravil materialnega dokaznega bremena je v tem, da nosi dokazno breme tisti, ki zatrjuje in ne oni, ki zanika, oziroma tisti, ki mu je dejstvo, ki ga je treba dokazati, v korist. To pomeni, da je na tožeči stranki dokazno breme, da je v spornem obdobju tožena stranka poslovala v frizerskem salonu.

Tožena stranka ni zanikala trditev tožeče stranke, da je bila večkrat pozvana k podpisu pogodbe oziroma pridobitvi dovoljenja za izvajanje avtorsko varovanih del, a se na njene pozive daljše časovno obdobje ni odzivala oziroma je bila povsem pasivna in je s tem zavračala ureditev razmerja. Tudi tekom tega postopka je s svojim obnašanjem očitno zavračala ureditev razmerja in nasprotovala obveznosti plačila nadomestila. Ne drži, kot trdi v pritožbi, da se plačilu ni upirala in da je ugovarjala višini nadomestila, češ, da ga je tožeča stranka obračunala previsoko. Opisano ravnanje pomeni hudo malomarno kršitev avtorske pravice na delih, ki so se uporabila.