TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi tožene stranke se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijani I., III., IV., V. in IX. točki izreka razveljavi in v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški.

Sodišče prve stopnje je kršilo določilo 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ko je ugotovilo dejstva, ki jih nobena izmed strank ni zatrjevala ter ji s tem kršila pravico do izjave, saj se ni mogla izjaviti o dejstvih, katera je sodišče prve stopnje štelo kot odločilna za ugoditev zahtevku in ki so v evidentnem nasprotju s samimi trditvami strank, ki jih je sodišče prve stopnje tudi samo povzelo v uvodnih navedbah strank v sodbi in je s tem kršilo tudi 15. točko drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je namreč svojo odločitev, da je tožena stranka neupravičeno povišala obrestno mero tožeči stranki in v zvezi s tem prisodilo plačilo v I. točki izreka izpodbijane sodbe, utemeljilo na podlagi dejstev, ki jih je samo ugotovilo, brez da bi jih stranki zatrjevali.

Sodišče je tisto, ki pozna pravo, vendar je glede uporabe pogodbenega prava tako teorija kot usklajena sodna praksa jasna, in sicer da je sodišče vezano na uporabo tistih pogodbenih določil, katera so del trditvene podlage strank.

V primeru, ko naj bi šlo za grožnjo ali silo pri izjavi volje, ni mogoče govoriti o ničnosti pravnega posla, pač pa o njegovi izpodbojnosti in je potrebno postaviti zahtevek na razveljavitev pogodbe (kar je tožnica kot podrejen zahtevek tudi postavila, pa ga je sodišče prve stopnje zavrnilo) in ne zahtevka za ugotovitev ničnosti.