TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbe se zavrnejo kot neutemeljene in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obtoženi A. A., D. D. in E. E. so dolžni plačati sodno takso kot strošek pritožbenega postopka, in sicer obtoženi A. A. 450,00 EUR, obtoženi D. D. 645,00 EUR in obtoženi E. E. 600,00 EUR.

Obrambno izpostavljanje abstraktnega opisa očitanih kaznivih dejanj temelji na nerazumevanju dejstva, da je sodišče prve stopnje ta del očitka, za razliko od tožilstva, le oblikovalo na način, da se iste karakteristike izvršitvenih ravnanj obtoženih ne ponavljajo, pač pa jih je združilo v enoten povzetek, nakar je v konkretnem opisu, sledeč tožilskemu očitku za vsakogar od obtoženih, določno navedlo razlikovalne elemente sicer enakega načina delovanja vsakega od njiju. Prvostopenjsko sodišče na ta način ni izreklo sodbe v nasprotju z določbo prvega odstavka člena 354 ZKP; sodba se nanaša na obtoženi osebi in na dejanji, ki sta bili obseženi v vloženi obtožnici, kar pomeni, da je podana objektivna in subjektivna identiteta obtožnega akta in sodbe ter ustavno zagotovljena jamstva iz člena 29 Ustave RS, zlasti pravica do učinkovite obrambe, ter pravica do prepovedi ponovnega sojenja o isti stvari iz člena 31 Ustave RS, obtoženim v ničemer niso mogla biti okrnjena.

Sprememba naziva omenjene gospodarske družbe s strani sodišča prve stopnje v ničemer ne vpliva na določnost opredelitve subjekta, kateremu je bil vstopni davek na dodano vrednost neopravičeno vrnjen; sprememba naziva gospodarske družbe po uradni dolžnosti predstavlja samo prilagoditev njenega imena glede na čas storitve obtožencema očitanih kaznivih dejanj, nikakor pa ne spremembe očitka v bistvenem delu na način, da bi sodišče prve stopnje obtoženca spoznalo za kriva kaznivih dejanj, ki niso bila zaobjeta v tožilskem očitku, kot to neutemeljeno zatrjuje pritožnik.

Za določno in konkretno opredelitev zakonskih znakov kaznivega dejanja davčne zatajitve po členu 249 KZ-1 je ključno zatrjevanje, da je obtoženi A. A. v kritičnem času imel status direktorja gospodarske družbe B. d.o.o., kar v skladu s področno zakonodajo pomeni, da je opravljal funkcije poslovodstva, zastopanja, vodenja knjigovodstva, bilanc in drugih dokumentov ter skrbel za zakonitost poslovanja družb ipd. On je bil torej tisti, ki je navzven, tudi proti davčnemu organu, nosil odgovornost za posredovanje vsebinsko ustreznih podatkov, pomembnih za ugotavljanje pravice do vračila vstopnega davka na dodano vrednost, ter v takšnem svojstvu tudi nadziral delovanje računovodkinje C. C. Na podlagi zapisa v izreku izpodbijane sodbe ni nobenega dvoma, da je opisana le tehnična vloga pooblaščene računovodkinje pri oddaji obrazca na portalu e-davki in navajanje vsebine notranjega razmerja med A. A. in C. C. v obliki opustitve njegovih pojasnil njej predstavlja samo konkretizacijo načina pošiljanja lažnih podatkov organu, ki je bil pristojen za odmero oziroma nadzor nad obračunavanjem in plačevanjem predpisanih obveznosti. Neutemeljena je torej pritožbena trditev, da se obtoženemu A. A. očita opustitev dolžnosti dajanja navodil oziroma opozoril računovodkinji, saj navedeno pomeni le natančnejšo določitev načina obtoženčevega ravnanja, ki je vodilo k temu, da so bili pristojnemu davčnemu organu poslani lažni podatki. Zato so brezpredmetni tudi pritožnikovi zaključki, da je izrek izpodbijane sodbe v navedenem delu nesklepčen, ker je izostala pravna podlaga, ki ureja notranja razmerja med direktorjem in računovodkinjo; ob predhodno navedenem navajanje tovrstnih predpisov namreč ni potrebno.

Ker je tudi po stališču pritožbenega sodišča karakteristika predmetne najemne pogodbe kot poslovne listine v še potrebni meri opredeljena na način njene vsebinske povezanosti z utemeljevanjem pogoja po 63. členu ZDDV-1, na enak način pa je glede na vsebino konkretizirana tudi njena pomembnost za poslovni promet in pomen za odločitve v zvezi z gospodarsko dejavnostjo in davčni nadzor, se ni mogoče strinjati s pritožnikovo tezo, da je s predmetnim posegom v opis kaznivega dejanja prvostopenjsko sodišče zagrešilo kršitev kazenskega zakona v obtoženčevo škodo, ker dejanje, ki je predmet izreka, ni kaznivo dejanje (1. točka člena 372 ZKP).

Ne glede na to, da pritožnik spregleda, da se kazenske zadeve sodnikom dodeljujejo ne le glede na določbe ZKP, pač pa tudi glede na druge področne predpise (npr. Sodni red), sodišče druge stopnje še opozarja na določbo 2. točke drugega odstavka člena 39 ZKP, po katerem je bila sodnica, ki je bila seznanjena z izločenim dokazom, tudi izločena iz sojenja v navedeni zadevi in torej glavne obravnave ni mogla razpisati (list. št. 396).