TFL Vsebine / Odločbe Upravnega sodišča

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Terjatve iz gospodarskih pogodb zastarajo v treh letih. V položaj upnika je v konkretnem primeru skladno z določbami ZDavP-2 vstopila tožena stranka oziroma njen davčni organ, in sicer z vročitvijo izpodbijanega sklepa. Le-ta temelji na štirih računih, izdanih v letu 2008 in 2009, kar glede na datum izpodbijanega sklepa pomeni, da se je postopek izterjave po teh računih nedvomno začel pred potekom triletnega zastaralnega roka. Tožbeni ugovor zastaranja torej ni utemeljen.

Pomota v imenu oziroma nazivu, do katere je prišlo v izpodbijanem sklepu, je bila kasneje odpravljena s popravnim sklepom, zoper katerega je mogoče vložiti pritožbo. Ugovori, ki se nanašajo na pravilnost sklepa o popravi pomote, ne morejo biti predmet presoje v postopku s tožbo (in pred tem že v postopku z ugovorom) zoper izpodbijani sklep in jih zato sodišče kot nerelevantne za odločitev v tej zadevi zavrača.

Tožnik šele tožbi priloži dva računa iz sklepa s prilogami, za katera trdi, da sta sporna. Pri tem niti ne trdi, da zaračunane storitve niso bile opravljene. Trdi le, da listine tega ne izkazujejo in da zato niso verodostojna podlaga za izterjavo na podlagi računov. Iz spisov in tožnikovih navedb ni videti razloga, da bi tega ne mogel storiti že v davčnem postopku. V tem delu gre tako za nedopustne tožbene novote in s tem za navedbe in dokazila, ki jih sodišče ne more upoštevati pri odločanju.