TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi v delu I. točke izreka glede denarnih zahtevkov iz delovnega razmerja, ki jih tožeča stranka zahteva od drugo tožene stranke za obdobje od 1. 4. 2014 do vključno 20. 10. 2019, ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. V ostalem se pritožba zavrne in se potrdi nerazveljavljeni izpodbijani del sodbe in sklepa sodišča prve stopnje.

Pogodbena razmerja tožnika s prvo, tretjo in četrto toženko so bila preko nezakonitega poslovnega modela zlorabljena. Njegov dejanski delodajalec je bila druga toženka, pri čemer formalne pogodbe o zaposlitvi nimajo prednosti pred obstojem delovnega razmerja pri dejanskem delodajalcu. Pojma delodajalca po drugem odstavku 5. člena ZDR-1 ne gre razumeti le v formalnem smislu, to stališče je v sodni praksi (v zvezi z obstojem delovnega razmerja) že preseženo. Vendar pa to ne pomeni, kot že navedeno, da so pogodbe o zaposlitvi z aneksi, ki jih je tožnik sklenil v vtoževanem obdobju, nične, niti to ne vpliva na njegov položaj delavca prve, tretje ali četrte toženke za čas, ko je bil vključen v socialna zavarovanja na podlagi delovnega razmerja. Druga toženka pa je zaradi kršitve pravic odgovorna za prikrajšanje pri pravicah iz delovnega razmerja v času, ko je bil tožnik delavec prve, tretje in četrte toženke, pri čemer njena odgovornost (zaradi ugotovljene zlorabe) ni subsidiarna, kot bi bila na podlagi šestega odstavka 62. člena ZDR-1. Njena odgovornost tudi ni le klasična odškodninska, ampak je enaka odgovornosti delodajalca za prejemke iz delovnega razmerja. Obravnava se v okviru reparacijskega zahtevka iz delovnega razmerja, kot ga je tožnik postavil v tem sporu. Le na tak način bo položaj tožnika, v katerem se je znašel zaradi zlorabe, saniran.