TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

Revizija se zavrne.

Po določbi prvega odstavka 129. člena SZ/91 lastniki res niso dolžni prodati stanovanja, če je stanovanje v stanovanjski hiši, predvideni za rušenje; vendar je to ugovorni razlog na strani tožene stranke, ki tožnikov ne odvezuje obveznosti upoštevanja roka iz 123. člena istega zakona. Prav spoštovanje tega roka tožnike legitimira k zahtevi za nakup „drugega primernega stanovanja“ pod pogoji, ki jih v tem poglavju o privatizaciji določa ta zakon.

Materialnopravno pravilno je stališče sodišč prve in druge stopnje o upoštevnosti splošnega petletnega zastaralnega roka ter o začetku teka tega roka prvi dan po dnevu, ko bi tožniki imeli pravico terjati izpolnitev zakonsko predvidene kontrahirne obveznosti tožene stranke (prvi odstavek 361. člena ZOR). To pravico bi tožniki pridobili, če bi uveljavljali pravico do nakupa stanovanj v dveh letih po uveljavitvi SZ/91 (prekluzivni rok iz 123. člena istega zakona) in če tožena stranka v 30 dneh od vložitve njihovih zahtev za odkup (rok iz petega odstavka 117. člena SZ/91) prodajnih pogodb z njimi ne bi sklenila oziroma če jim ne bi omogočila nakupa drugih primernih stanovanj (129. člen SZ/91).