TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

I. Reviziji se delno ugodi in se sodba sodišča druge stopnje v prvem in tretjem odstavku spremeni tako, da se glasi:

"Pritožbama tožeče stranke in tožene stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se znesek glavnice 1.930.000,00 SIT nadomesti z zneskom 1.670.313,00 SIT, v ostalem delu se pritožbi zavrneta kot neutemeljeni in v nespremenjenih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

II. V preostalem delu se revizija zavrne kot neutemeljena.

III. Tožena stranka mora tožeči stranki plačati stroške revizijskega postopka v znesku 16.635,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 28.11.1996 dalje do plačila, v roku 15 dni, da ne bo izvršbe.

Presoja nedopustnosti ravnanj obeh udeležencev prometne nesreče in njihov vpliv na nastanek škode (vzročna zveza) izkazuje, da prispevek mld. tožnika k nastanku škode ne more biti pravno relevanten.

Sodišči prve in druge stopnje temeljita nedopustnost ravnanja mld. tožnika na določilih 1. in 2. odstavka 97. člena zakona o temeljih varnosti cestnega prometa (v nadaljevanju ZTVCP), po katerih mora kolesar voziti čim bližje desnemu robu vozišča (vozišče je del površine ceste, namenjen predvsem za promet vozil - 11. točka 10. člena ZTVCP), v kolikor pa vozi dvoje ali več kolesarjev v skupini, morajo voziti drug za drugim. Pri tem sta sodišči premajhno pozornost namenili ugotovljenemu dejstvu, da je šlo za vožnjo mld. tožnika po klancu navzgor, torej z zanemarljivo hitrostjo, po 2,6 m široki vaški cesti (nekategorizirana cesta oziroma površina, ki se uporablja za promet na katerikoli podlagi - 9. točka 10. člena ZTVCP), obdani s stanovanjskimi in gospodarskimi poslopji, kjer so pešci, počasi vozeča vozila in kolesarji pričakovana ovira.

Na takšni cesti pa ni mogoče pričakovati oziroma računati z vozili, ki "drvijo" 72 km/h. Ob takšni hitrosti drugega toženca umik mld. tožnika k desnemu robu ceste oziroma reševanje iz nevarnega položaja enostavno ni bilo mogoče (5. odstavek na str. 4 izvedenskega mnenja). Zato sklepa obeh sodišč, da je bil mld. tožnik tisti, ki je s svojo lego na cesti ustvarjal kritično prometno situacijo, ni mogoče sprejeti. Sodišči prve in druge stopnje sta namreč ugotovili, da bi drugotoženec, ki kot domačin pozna razmere na kraju trčenja in za katerega je bil tudi način vožnje mld. tožnika vsekakor pričakovana ovira, lahko preprečil nesrečo že, če bi vozil 50% nad dovoljeno hitrostjo (60 km/h, dovoljena hitrost 40 km/h). Nevarnostni položaj za kolesarja je s svojo protipredpisno vožnjo (ki jo je glede na ugotovljene okoliščine nedvomno mogoče označiti kot skrajno nepazljivo) ustvaril izključno drugi toženec sam.