TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbama obtoženca in njegovega zagovornika se deloma ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se:

1. obtoženi D. D. po 1. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP)

oprosti obtožbe

da je z namenom, da bi si pridobil protipravno premoženjsko korist, spravil druga z lažnivim prikazovanjem dejanskih okoliščin v zmoto in ju s tem zapeljal, da sta v škodo tujega premoženja nekaj storila, s tem pa povzročil veliko premoženjsko škodo, s tem da je prijatelja M. B. in R. B. z zatrjevanjem, da v S. kupuje hišo, da denar sicer ima, a vezanega na banki, vezava pa se bo sprostila šele čez en mesec in jima bo denar najkasneje takrat vrnil, prepričal v sigurnost vračila posojila in ju tako zapeljal, da sta mu dne 4. 3. 2008 v prostorih P.B. v K. posodila 100.000 evrov, last mame M.B. A.G., nato pa denarja v obljubljenem roku, niti vse doslej, razen 20.000 evrov, ki jih je vrnil junija 2008, kljub številnim pozivom ni vrnil, zaradi česar sta denar A.G. vrnila B., ki sta zaradi tega oškodovana za 80.000 evrov, sam pa je za isti znesek okoriščen,

s čimer naj bi storil kaznivo dejanje goljufije po drugem v zvezi s prvim odstavkom 217. člena KZ.

Po prvem odstavku 96. člena ZKP bremenijo stroški tega dela kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter v tem delu potrebni izdatki obtoženca in potrebni izdatki in nagrada njegovih zagovornikov, proračun;

2. v odločbi o kazenski sankciji enotna kazen ne izreče.

II. V ostalem se pritožbi kot neutemeljeni zavrneta in v nespremenjenih, a izpodbijanih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obtoženi v pritožbi utemeljeno opozarja, da na naroku za glavno obravnavo dne 22. 5. 2017 ni bil ustrezno poučen o njegovih pravicah, čeprav je na naroku odgovarjal na vprašanja. Sodišče prve stopnje je prvi narok za glavno obravnavo sicer pravilno opravilo v nenavzočnosti obtoženca, vendar pa začetek sojenja v nenavzočnosti obtoženca ne izključuje dolžnosti sodišča, da obtoženca ob podajanju pripomb in odgovorov na naslednjem naroku ne pouči v skladu s petim odstavkom 321. člena ZKP. Izrecna zakonska določba o pravnem pouku za obtoženca na glavni obravnavi tudi ne more biti sanirana z okoliščino, da je bil obtoženi o tem poučen že ob prvem zaslišanju pred preiskovalnim sodnikom. Če bi se sodba opirala na ta dokaz, bi to pomenilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Pritožba v zvezi s slednjim navaja, da naj bi se sodba oprla na obtoženčeve izjave v zvezi z dejanjem na škodo zakoncev B., vendar pa to zatrjevanje izgubi svojo relevantnost ob v nadaljevanju obrazloženih zaključkih pritožbenega sodišča, da pod točko 1 izreka izpodbijane sodbe opisano dejanje ni kaznivo dejanje. Glede očitanega dejanja iz 2. točke izpodbijane sodbe pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da ugotovitve sodišča prve stopnje temeljijo na povsem drugih materialnih in personalnih dokazih. Tudi dokazna ocena sodišča v 17. točki obrazložitve o neprepričljivosti obtoženčevega zagovora in o tem, da ga prilagaja sprotnim potrebam, ni oprta na sporne izjave obtoženca na glavni obravnavi, ampak prej na vsebino obtoženčevega elektronskega sporočila.

Obtoženec uveljavlja, da sodišče prošnji zagovornika za preložitev predobravnavnega naroka ni ugodilo, ne da bi za to navedlo razloge. Substitut zagovornika z zadevo ni bil seznanjen, obtoženi pa se s substitucijo ni strinjal. S temi navedbami pritožnika se ni moč strinjati. V zvezi z izvedbo predobravnavnega naroka dne 8. 12. 2016 je namreč sodeči sodnik na zagovornikov predlog za preložitev naroka odgovoril z dopisom z dne 22. 11. 2016, v kateremu je navedel, da se predlogu ne ugodi. V zvezi izvajanjem pravice do obrambe se pritožba ne more utemeljeno sklicevati na to, da predsednik senata ni odgovoril na nadaljnji dopis zagovornika sodišču, da pojasni razloge za nepreložitev naroka. Na podlagi dopisa sodišča, ki ga je zagovornik prejel dne 23. 11. 2016, je bilo namreč jasno, da se narok ne bo preložil. Tudi sicer zagovornikovo utemeljevanje predloga za preložitev naroka s tem, da ima na tisti dan že predvidene naroke v drugih postopkih, ne more predstavljati opravičljivega razloga, ki bi od sodišča terjal dodatno pojasnjevanje njegove odločitve. Pri očitno zelo veliki zasedenosti zagovornika z naroki v različnih sodnih postopkih gre tudi za stvar organiziranosti poslovanja znotraj odvetniške pisarne in ne okoliščino, na katero bi moralo sodišče obrazloženo odgovarjati v zvezi z izvedbo predobravnavnega naroka. Drugačna razlaga bi nasprotovala načelu pospešitve postopka in prepovedi zlorabe procesnih pravic iz 15. člena ZKP.

Neutemeljeno je pritožbeno zatrjevanje, da bi moralo sodišče predlagane dokaze izvesti v skladu z načelom iskanja materialne resnice. Sodišče prve stopnje je ustrezno zasledovalo izvajanje tega načela s tem, ko je obrambo na glavni obravnavi pozvalo, da obrazloži šele takrat podane (prepozne) dokazne predloge, ter se na ta način seznanilo z njihovo dokazno vrednostjo in relevantnostjo. Ravno tako je v 3. točki obrazložitve ustrezno pojasnilo, da se določeni dokazi nanašajo, ali na obdobje po dokončanju obravnavanih kaznivih dejanj ali pa da se bistveni dokazi že nahajajo v spisu (podatki iz stečajnega postopka), kakor tudi, da že drugi izvedeni dokazi dajejo zadostno podlago za odločanje. Sodišče je torej opravilo potrebno tehtanje in v zvezi s tem navedlo tudi zadostne in pravilne razloge, pri čemer pritožba obtoženca, ob tem ko v posledici procesnih kršitev zatrjuje nepopolno in napačno ugotovitev dejanskega stanja, sploh ne pojasni, v čem naj bi bilo dejansko stanje z izvedbo spornih listinskih dokazov drugače ugotovljeno.