TFL Vsebine / TFLGlasnik

To, kar preprosto pove zgornji naslov, je v veseli december preoblečena različica članka, ki je v TFL Glasniku št. 22/2025 izšel pod naslovom Občansko raziskovanje sobivanja in varnosti pred izgubo smisla.

Postavljen ob rob letošnjem Svetovnem dnevu boja proti korupciji in Svetovnemu dnevu človekovih pravic, 9. in 10. decembra – MI kot skupnost presega občansko znanosti, celo politiko javne varnosti s težnjo po povečanju pravosodnih funkcij in policijskih pooblastil.

Mi kot skupnost je skupnostni izziv, ki na tako rekoč vseh ravneh in področjih terja odprto javno razpravo in ponovno utrjevanje konsenza, kaj nas ob zastavi, grbu in himni drži skupaj, medtem ko razsaja virus družbenega cinizma, demokratičnega deficita in nezaupanja v javne institucije, stagniranja človekovih pravic in javne blaginje za vse. Kaj je pri vsem tem lahko bolj pomembno in veličastno ob prihajajočem Svetovnemu dnevu boja proti korupciji in Svetovnemu dnevu človekovih pravic, kot preprosto, a bistveno načelo praktične etike sobivanja in smisla življenja v skupnosti: pripadnost skupnim vrednotam.

1. MI kot skupnost z vidika pripadnosti

V mesecu znanosti smo skupaj z Ministrstvom za visoko šolstvo, znanost in inovacije, Ministrstvom za vzgojo in izobraževanje ter s sodelujočimi šolami organizirali in izvedli deliberativni (razpravljajoči, posvetovalni) forum Prihodnost otrokom: odraščamo pripadni vrednotam šole, demokratične družbe in odprte znanosti. Na forumu so učenci razpravljali o tem, kdaj se počutijo pripadne, sprejete, varne in podprte. 

Forum smo zasnovali ob smiselni uporabi Resolucije o normativni dejavnosti (ReNDej) v delu, kjer je poudarek na sodelovanju s strokovno in z drugimi zainteresiranimi javnostmi pri oblikovanju kakovostnih, vključujočih in z dokazi podprtih rešitev za družbene izzive in probleme.

Na osnovi tega, kar smo kot izhodišče povzeli po ReNDej, je bil deliberativni forum za učence in šole podprt še z rezultati dogodka v Mesecu znanosti 2024, ki smo ga skupaj s soorganizatorji izvedli pod naslovom Odprta znanost: od znanstvenih dokazov do vključujočih in z dokazi podprtih politik za razvoj.

Poseben poudarek je na osrednjemu vprašanju, kako lahko odprta znanost, deliberativna praksa in občanska znanost pripomorejo k utrjevanju skupnostnih praks za javno varnost in duševno blagostanje otrok in mladih. Letos je temu posebno pozornost namenila tudi Slovenska akademija znanosti in umetnosti – SAZU, v okviru Posveta o duševnem zdravju mladih ter Zaključkov posveta duševno zdravje otrok in mladih, kar dodatno potrjuje skladnost našega pristopa z aktualnimi akademskimi dognanji.

Forum pripadnosti za učence in osnovne šole smo izvedli v skladu s smernicami varnega, profesionalno facilitiranega dialoga v formatu deliberativne prakse mini-javnosti. Vsak udeleženec je imel enak prostor za izražanje, zapisani rezultati pa so avtentične misli učencev, ki se zrcalijo v naslednjih povzetkih:

• Pripadnost kot varovalni dejavnik: učenci pripadnost spontano povezujejo z varnostjo, odnosi, pravičnostjo in možnostjo sodelovanja.
• Vrednote, ki jih učenci z občutkom pripadnosti živijo: spoštovanje, pravičnost, vključevanje, iskrenost, strpnost, empatija in pomoč drugim.
• Pričakovanja do šole, učiteljev in staršev: dosledna pravičnost, medsebojno spoštovanje, aktivno poslušanje, varno okolje ter prostori za druženje.
• Osebna zaveza učencev: pripravljenost podpirati druge, iskreno komunicirati, sodelovati pri skupnih projektih in sprejemati drugačnost.
• Pomen profesionalne facilitacije: deliberativno okolje poveča iskrenost in občutek varnosti, otroci izražajo svoje misli globlje, bolj reflektirano in avtonomno.

Dobro prakso deliberacije in rezultate našega foruma jasno potrjujejo tudi mednarodne raziskave, po katerih je pripadnost med ključnimi dejavniki varnega in spodbudnega učnega okolja, kakovosti šolske klime, psihološke varnosti ter duševnega blagostanja učencev. To so dejavniki, ki vzklijejo predvsem iz praktične etike in etične infrastrukture, kulture ali etosa šole.

2. MI kot skupnost v vzponih in padcih

Pred dobrim desetletjem se je Slovenija ponašala z naprednim pristopom k razvoju javne etike in deliberativne prakse na področju preprečevanja korupcije. Imeli smo jasno razdelano in mednarodno primerljivo etično infrastrukturo, kar je na temelju odgovornosti za skupne vrednote opredeljevala resolucija o preprečevanju korupcije iz leta 2004.

Omenjeno resolucijo je domača javnost na več načinov doživljala kot integrativni mehanizem družbe. Po zgledu mednarodnih standardov je bila zasnovana tako, da je od vrha navzdol (top down) in od spodaj navzgor (bottom-up) povezala državo, lokalne skupnosti, civilno družbo, verske skupnosti, državljane in vse druge prebivalce na območju Slovenije v celoto: MI kot skupnost!

To še zdaleč ni edina uspešna zgodba Slovenije v 21. stoletju. Podobnemu preboju smo bili priča ob uveljavljanju mednarodnega koncepta s svetovnimi cilji trajnostnega razvoja v Agendi 2030. Izhodiščni dokumenti države, ki so bili sprejeti za prenos Agende 2030 v naš družbeni, pravni in institucionalni okvir, predvsem Vizija Slovenije 2050 in Strategija Slovenije 2030 so uokvirili družbeni prostor, ki je s krovnim ciljem kakovostnega življenja motiviral k stabilni, vključujoči in inovativni družbi prihodnosti za vse – MI kot skupnost.

Medtem je etična infrastruktura družbe nekje vmes začela razpadati tako, da so se skupaj z njo kot iluzija družbe prihodnosti razblinile tudi prvotne ambicije na področju boja proti korupciji in trajnostnega razvoja. Urad za makroekonomske analize in razvoj (UMAR) v letnih poročilih iz leta v leto zapored opozarja na nazadovanje ne le gospodarske konkurenčnosti, temveč konkurenčnosti celotne družbe, države in lokalne samouprave.

To ni neuspeh naših izhodiščnih dokumentov. To je znamenje nečesa globljega – nezavarovan »strojelom« integrativnih mehanizmov, ki v koherentno celoto osebnosti in delujoče skupnosti povezuje intuitivne in analitične procese doživljanja in razumevanja sveta vrednot. Korupcija v takih razmerah ni vzrok, temveč posledica. Človekove pravice niso več osebna izkušnja varnosti, temveč deklarativna norma. Trajnostni razvoj ni več pot do strateškega uspeha in kakovostnega življenja za vse, ampak retorična figura, mašilo na konferencah o podnebni pravičnosti.

3. Mi kot skupnost za skupno prihodnost

Nič od navedenega (še) ni razlog za paniko pred družbenim zlomom. Še vedno imamo v Sloveniji delujoče institucije, demokratično arhitekturo in delujočo pravno državo. V svetovnem merilu smo še vedno med najbolj varnimi državami (na primer: Global Peace Index – GPI, 2025). Tako nas vidijo drugi. Zakaj bi se potem sami podcenjevali. Kar potrebujemo, je nov horizont sobivanja in smisla življenja v skupnosti. Utrditi moramo naš MI, našo kulturo pripadnosti in narativ skupnih vrednot, praktično etiko sobivanja ali simbiotično etiko, pripadnost in sposobnost celjenja družbenih ran.

Ob 9. in 10. decembru imamo priložnost, da kot skupnost izrazimo preprosto resnico: slovenska prihodnost se začne tam, kjer se začne naš MI. MI kot skupnost – temelj, brez katerega nobena izhodiščna strategija, noben zakon, niti tisti o nujnih ukrepih za zagotavljanje javne varnosti in nobena družbena reforma ne morejo uspeti.