TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba delno spremeni:

- v prvem odstavku I. točke izreka sodbe tako, da se zavrne tudi tožbeni zahtevek, ki se glasi: „Prvo tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati znesek 25.000 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9.7.2013 do dne plačila, vse v roku 15 dni.“

- v III. točki izreka sodbe pa tako, da se tožeči stranki naloži, da mora v 15 dneh od vročitve izpodbijane sodbe povrniti prvi toženki njene pravdne stroške v znesku 1.503,65 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka.

II. Tožeča stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe prvi toženki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 3.433,39 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka.

Praksa, vzpostavljena med strankama res lahko služi za določitev in razlago vsebine njunega pogodbenega razmerja, tako kot to določa 12. člen OZ. Vendar lahko o obstoju takšne prakse govorimo le v primerih, ko gre za ponavljanje istovrstnih poslov z istovrstno vsebino pogodbenega razmerja, ne pa v primerih, kot je obravnavani, ko je tožničina zakonska obveznost oddajanja poročil nastala šele naknadno, več let po nastanku pogodbenega razmerja. O prevzemu tudi te, naknadno nastale zakonske obveznosti, bi se morali stranki zato izrecno dogovoriti.

Noben dokaz pritožbenega sodišča ne prepriča v to, da bi tožnica globo sploh plačala, kar bi za svoj uspeh v pravdi morala dokazati tožeča stranka. Tudi sicer se zgolj s tem, ko je Okrajno sodišče v Celju s sodbo o prekršku tožnici naložilo plačilo globe, njeno premoženje še ni zmanjšalo. Pravno priznana premoženjska škoda je namreč le tista, ki pomeni poseg v premoženjski položaj drugega. Torej tista, ki, kot pravi 132. člen OZ, povzroči zmanjšanje premoženja ali prepreči njegovo povečanje.