TFL Vsebine / Pravna mnenja

PREVOD:
Po določbi 229. čl. ZKP se mora priča sama, brez vsakršnega
vmešavanja sodišča odločiti o tem, ali bo pri svojem zaslišanju
izrabila glede takega vprašanja svojo pravico odreči odgovor, razen
če gre za mladoletno ali drugo osebo, ki sama ne more razumeti, da ni
dolžna odgovarjati na posamezna vprašanja.
Sodišče torej ni upravičeno neodvisno od volje in stališča priče, ki
se zaslišuje, zavrniti tako vprašanje strank.
Glede na to je edina dolžnost sodišča po 2. odst. 231. čl. ZKP
poučiti pričo pred njenim zaslišanjem, da ni dolžna odgovarjati na
vprašanja, predvidena v 229. čl. ZKP.
ORIGINAL:
U smislu odredbe čl. 229. ZKP svjedok treba potpuno sam i slobodno
odlučiti, bez ikakva uplitanja suda, o tome hoće li se pri svom
saslušanju u odnosu na neko pitanje poslužiti svojim pravom da odbije
davanje odgovora, osim ako je u pitanju maloljetna ili druga osoba
koja sama ne može shvatiti da nije dužna odgovarati na pojedina
pitanja.
Sud dakle nije ovlašten da neovisno o volji i stavu svjedoka koji se
saslušava odbije takvo pitanje stranaka. Jedina dužnost suda prema
tome svodi se na to da svjedoka prije njegova saslušanja upozori da
nije dužna odgovarati na pitanja predvidena u čl. 229. ZKP a na
temelju čl. 231. st. 2. ZKP.