TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

Pritožbi tožeče stranke se deloma ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v delu, v katerem je zavrnjen tožbeni zahtevek glede zneska 121.069,41 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zneska 95.365,41 SIT od 4.1.2000 dalje do plačila in od zneska 25.704,00 SIT za čas od 15.4.2000 dalje do plačila, za del stroškov plačilnega naloga v znesku 23.988,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11.6.2003 dalje do plačila ter v izreku o nadaljnjih pravdnih stroških r a z v e l j a v i in v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Sicer se pritožba tožeče stranke zavrne kot neutemeljena in v nerazveljavljenem, a izpodbijanem delu p o t r d i sodba sodišča prve stopnje ter oba sklepa.

Stroški pritožbenega postopka so del nadaljnjih pravdnih stroškov.

 

Res je po določilu 1. odst. 390. čl. ZOR zastaranje pretrgano že s prvo tožbo, le v primeru, če je bila tožba zoper dolžnika zavržena zaradi nepristojnosti sodišča, ali iz kakšnega drugega vzroka, ki se ne tiče same stvari, pa vloži upnik novo tožbo v treh mesecih od pravnomočnosti odločbe, s katero je bila tožba zavržena. V konkretnem primeru je bil izvršilni predlog tožeče stranke za izterjavo teh dveh terjatev zavrnjen, saj je to razvidno iz sklepa Okrajnega sodišča v K. z dne 2.12.2002, opr.št. 0001 Ig 2002/00900, vendar iz razloga, ker je sodišče ugotovilo, da se je proti dolžniku dne 16.9.1999 začel stečajni postopek in da po 1. odst. 111. čl. ZPPSL od dneva začetka stečajnega postopka proti dolžniku ni mogoče dovoliti prisilne izvršbe, niti ukrepov zavarovanja. To pa res pomeni, da je sodišče v zvezi s tem izvršilnim predlogom odločilo sicer z zavrnitvijo predloga, vendar očitno iz razlogov, ki se ne tičejo stvari same. Zato bi bilo po mnenju pritožbenega sodišča v tem primeru res treba uporabiti določilo 1. odst. 390. čl. ZOR, kar pa pomeni, da sporni terjatvi nista zastarali.