TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

1. Pritožbi tožene stranke se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje

- v 1., 2., 3., in 4. točki izreka spremeni tako, da se tožbeni zahtevek tožeče stranke, da ji je tožena stranka dolžna plačati 5.270,16 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4.7.2006 dalje, zavrne,

- v 6. točki izreka pa tako, da je tožeča stranka v roku 15 dni dolžna toženi stranki povrniti pravdne stroške v višini 2.414,18 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje.

2.Pritožba tožeče stranke se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem, a nespremenjenem delu (v 5. točki izreka) potrdi.

3.Tožeča stranka je v roku 15 dni dolžna toženi stranki povrniti pritožbene stroške v višini 573,74 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje.

Rok izpolnitve zadnjega dela obveznosti plačila sta pravdni stranki jasno dogovorili: 3 dni po predaji dokumentacije in podpisanem zapisniku o dokončanju del. Tožeča stranka, ki ni niti zatrjevala, da bi svojo obveznost z izročitvijo dokumentacije izpolnila oz. da bi ta njena obveznost prenehala na drug način, plačila preostanka dogovorjenega zneska od tožene stranke(še) ne more zahtevati. Zadržanje plačila do odprave napak, ki ga omogoča 66. člen PGU, je mogoče le takrat, ko bi tožena stranka že bila dolžna izpolniti svojo obveznost (ko bi torej terjatev tožeče stranke že dospela). Tudi zahtevek na znižanje plačila, ki je samostojen zahtevek naročnika iz naslova podjemnikove odgovornosti za napake, ne more nadomestiti obveznosti tožeče stranke, da izpolni svojo obveznost tako, kot se glasi. Dokler tožeča stranka svoje obveznosti izročitve dokumentacije ne bo izpolnila, tudi ne more zahtevati plačila, ne glede na to, ali bi bilo to morebiti lahko nižje zaradi ugotovljenih, a neodpravljenih napak.

V pravdnem postopku je res uveljavljeno načelo, da sodišče pravo pozna po uradni dolžnosti (iura novit curia) in se ne sme zadovoljiti s preizkusom, ali utemeljenost tožbenega zahtevka izhaja iz tiste pravne podlage, na katero se sklicuje tožeča stranka. To pa ne pomeni, da sodišče ni vezano na razpravno načelo, katerega okvir dajejo prav trditve tožeče stranke. Trditvene podlage sodišče ne sme črpati iz predloženih dokazov, ki so namenjeni le potrjevanju že zatrjevanih dejstev in ne njihovemu nadomeščanju. Tožeča stranka, ki je zatrjevala le, da tožena stranka ni izpolnila svojih obveznosti iz pogodbe z dne 15.09.2004, pa ni ponudila nobene druge trditvene podlage, iz katere bi sodišče lahko ugotavljalo, ali je njen tožbeni zahtevek v preostanku (višini 5.859,76 EUR) utemeljen.