TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v drugem odstavku 3. točke izreka delno spremeni tako, da se v tem delu glasi:

„Tožena stranka je dolžna tožniku za čas od 15. 7. 2007 do 11. 5. 2010 tožniku obračunati razliko med plačo, ki bi jo prejemal, če bi delal pri toženi stranki in plačo, ki jo je prejemal pri drugem delodajalcu, od tako obračunane plače odvesti ustrezne davke in prispevke, tožniku pa izplačati neto razliko v plači z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti vsakomesečne razlike v plačilo do plačila.

Višji tožbeni zahtevek za ugotovitev, da delovno razmerje tožniku pri toženi stranki še traja, da ga je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo in mu za čas od 15. 7. 2007 do 11. 5. 2010 mesečno plačati razliko med zgoraj dosojenimi zneski in neto zneskom 761,00 EUR, od 12. 5. 2010 pa neto znesek 761,00 EUR, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega mesečnega zneska dalje do plačila, ter zahtevek za izplačilo drugih prejemkov, ki bi jih tožnik prejel, v kolikor mu ne bi bila nezakonito odpovedana pogodba o zaposlitvi, se zavrne.“

V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Sodišče prve stopnje je na podlagi ugotovitve, da so bili medsebojni odnosi med strankama porušeni oziroma da tožena stranka nima več zaupanja v tožnika, utemeljeno sodno razvezalo pogodbo o zaposlitvi. Delovno razmerje tožnika bi lahko trajalo najdlje do odločitve sodišča prve stopnje, vendar je – ker se je tožnik naslednjega dne po prenehanju delovnega razmerja zaposlil pri drugem delodajalcu – pravilna odločitev, da mu je delovno razmerje prenehalo na zadnji dan dela pri toženi stranki, saj nadalje ni mogel biti hkrati v delovnem razmerju za polni delovni čas pri dveh delodajalcih.

Zaradi ugotovljene nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi je tožnik za čas do odločitve sodišča prve stopnje upravičen do reparacije, to je do razlike v plači med plačo, ki bi jo prejemal pri toženi stranki, in plače, ki jo je prejemal pri drugem delodajalcu. Takšna odločitev ima naravo vmesne sodbe, kar pomeni, da bo tožnik, v kolikor tožena stranka svoje obveznosti ne bo prostovoljno izvršila, moral vložiti novo tožbo, s katero bo postavil po višini opredeljen tožbeni zahtevek za plačilo reparacije oziroma prikrajšanja pri plači.