TFL Vsebine / Odločitve Ustavnega sodišča

Ustavna pritožba zoper II. točko izreka sodbe Upravnega sodišča št. I U 1889/2020 z dne 12. 7. 2023 se zavrne.

Pritožnik je dolžan skladno s subsidiarno vlogo Ustavnega sodišča očitke o kršitvah človekovih pravic zatrjevati v vseh vloženih pravnih sredstvih. Ustavno sodišče ni instanca sodiščem, ki odločajo v upravnem sporu, in ne presoja nepravilnosti pri ugotavljanju dejanskega stanja ter pri uporabi materialnega in procesnega prava samih po sebi. Nezadostna utemeljitev pravnega stališča pomeni kršitev zahteve po obrazloženosti sodne odločbe kot samostojne in avtohtone prvine pravice do poštenega sojenja, ki jo zagotavlja 22. člen Ustave. Stranka mora iz obrazložitve sodišča spoznati, da se je sodišče z njenimi argumenti seznanilo in jih obravnavalo, ter ne sme ostati v dvomu, ali jih sodišče ni preprosto prezrlo. Zahteva po obrazloženosti sodbe v upravnem sporu o zakonitosti, v katerem Upravno sodišče v okviru tožbenih ugovorov presoja le zakonitost upravne odločbe, je praviloma nižja od siceršnje zahteve po obrazloženosti sodnih odločb, kar velja predvsem, kadar Upravno sodišče pritrdi pravnemu naziranju upravnih organov. O samovoljnosti sodišča govorimo takrat, kadar je odločitev sodišča že na prvi pogled očitno napačna. Oceno arbitrarnega ravnanja lahko Ustavno sodišče izreče le, če sodišče svoje odločitve ni utemeljilo s pravnimi argumenti, zaradi česar je utemeljen sklep stranke, da sodišče ni odločalo na podlagi zakona, pač pa na podlagi kriterijev, ki pri sojenju ne bi smeli priti v poštev. O sodbi presenečenja, ki ni sprejemljiva z vidika pravice do izjave iz 22. člena Ustave, je mogoče govoriti tedaj, ko sodišče uporabi pravno podlago, na katero se nobena od strank oziroma nobeno od nižjih sodišč v postopku niso sklicevali, pri čemer pa strankama ni mogoče očitati, da bi ob potrebni skrbnosti z uporabo te pravne podlage mogli in morali računati. Pravica predlagati dokaze in si zagotoviti njihovo izvajanje, ki je zagotovljena tudi v upravnem sporu, je del pravice do izjave in je kot taka varovana z 22. členom Ustave. Pravica stranke, da predlaga dokaze, ima na drugi strani obveznost sodišča, da dokazne predloge strank pretehta in predlagane dokaze, če se nanašajo na dejstva, ki so v sporu pravno upoštevna, izvede. Zavrnitev dokaznega predloga stranke mora sodišče ustrezno (razumno) obrazložiti. Iz pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave izhaja zahteva, da sodišče ne sme samovoljno in arbitrarno odstopiti od uveljavljene in enotne sodne prakse. O ustaljeni sodni praksi govorimo tedaj, ko sodišča relativno daljši čas enako določajo obseg zgornje premise, ki jo potem uporabijo v konkretnih primerih, če imajo ti primeri lastnosti, ki se med seboj ujemajo. Morebitna napačna odločitev sodišča, ki posega v pravico do zasebne lastnine ali svobodo dela, še ne pomeni kršitve teh človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Pritožnik lahko kršitev človekove pravice ali temeljne svoboščine izkaže le, če bi sodišče oprlo odločitev na kakšno pravno stališče, ki je z vidika obravnavane človekove pravice ali temeljne svoboščine nesprejemljivo.