TFL Vsebine / Pravna mnenja

ORIGINAL:
Če se odloča o vrnitvi nepremičnine pod pogojem, da se za razliko vrednosti plača odškodnina (3. alinea 2. odstavka 25. člena Zakona o denacionalizaciji), ni mogoče izdati delne odločbe po določbi 1. odstavka 215. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, ne da bi bilo hkrati odločeno o plačilu te odškodnine.

Obrazložitev:

Tožena stranka je z izpodbijano delno odločbo odločila, da se denacionalizacijski upravičenki vrne lastninska pravica na podržavljenem premoženju, ki sestoji iz stavbišča, vrta ter hiše tako da se vzpostavi zemljiškoknjižno stanje pred nacionalizacijo najemnih zgradb in gradbenih zemljišč z vknjižbo lastninske pravice na upravičenko. V nadaljevanju delne odločbe je bilo odločeno,da je zavezanec dolžan izročiti premoženje v last in upravljanje upravičenki s tem, da ima še nadalje pravico uporabljati nepremičnine 5 let po pravnomočnosti odločbe, pri čemer najemno razmerje uredita upravičenka in zavezanec z najemno pogodbo. Zemljiški knjigi je bilo naloženo, da po pravnomočnosti odločbe po uradni dolžnosti izvede spremembo zemljiškoknjižnega stanja. Končno je bilo z delno odločbo odločeno, da bo o zahtevi zavezanca za odškodnino za vlaganje v nepremičnino, ki se vrača in o obveznosti za plačilo razlike vrednosti nepremičnine odločeno s posebno odločbo.

V tožbi je zavezanec kot tožeča stranka med drugim zatrjeval tudi kršitev določb zakona o splošnem upravnem postopku, saj je menil, da tožena stranka ni imela nobene zakonske podlage za izdajo delne odločbe pri takem pravnem stališču, kot ga je zavzela. Menil je tudi, da je bil zaradi izdaje delne odločbe oškodovan, saj bi moral čakati glede odškodnine na novo, posebno odločbo.

Sodišče je tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo tožene stranke razveljavilo, pri čemer je kot enega od razlogov razveljavitve upoštevalo tudi kršitev določb zakona o splošnem upravnem postopku.

Sodišče je zavzelo stališče, da tožena stranka ni imela pravne podlage za izdajo delne odločbe glede na določbo 1. odstavka 215. člena zakona o splošnem upravnem postopku. Ta namreč določa, da takrat, kadar se odloča o kakšni stvari v več točkah, pa so samo nekatere od njih zrele za odločitev in kadar se pokaže za primerno, da se o teh točkah odloči s posebno odločbo, lahko izda pristojni organ odločbo samo o teh točkah (delna odločba). Vendar pride ta določba v poštev samo takrat, kadar stranka uveljavlja v enem postopku več različnih zahtevkov, ki se opirajo na isto ali podobno dejansko stanje in na isto ali podobno pravno podlago. V konkretnem primeru pa ne gre za več zahtevkov, ampak za en sam zahtevek, ki je glede na izbiro upravičenca pogojen s plačilom odškodnine. Po določbi 25. člena zakona o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 27/91-I in 31/93), ki je bil uporabljen v sporni zadevi, se namreč nepremičnina, katere vrednost se je zaradi novih investicij bistveno povečala, po izbiri upravičenca, bodisi ne vrne v last, se na njej vzpostavi lastninski delež do višine prvotne vrednosti nepremičnine ali pa vrne v last pod pogojem, da se za razliko vrednosti plača odškodnina. Pri tem se po določbi 3. odstavka tega člena rok plačila odškodnine in drugi pogoji odškodnine določijo z odločbo o denacionalizaciji. Očitno je torej, da je določitev odškodnine bistven in sestavni del denacionalizacijske odločbe, ne pa eden od večih zahtevkov, o katerih bi se lahko odločalo posebej. Zato niso izpolnjeni pogoji za izdajo delne odločbe ampak bo morala tožena stranka izdati odločbo, s katero bo rešila predmet postopka v celoti, kot to določa 1. odstavek 208. člena zakona o splošnem upravnem postopku.