TFL Vsebine / Odločbe Upravnega sodišča

1. Tožba se zavrne. 2. Predlogu za oprostitev plačila sodnih taks se ugodi.

 

Tožena stranka je prošnjo zavrnila potem, ko je na podlagi številnih poročil različnih organizacij o stanju in razmerah v Makedoniji ugotovila, da iz nobenega izmed njih ne izhaja, da se amnestija ne bi izvajala in da bi bivši borci ONA (NLA) imeli kakšne težave z makedonsko policijo zaradi tega, ker so se v času oboroženega konflikta borili proti takratnim makedonskim oblastem iz razloga, ki ga določa 1. alinea 2. odstavka 35. člena ZAzil v t. i. "pospešenem postopku", ki se razlikuje od postopka, v katerem mora pristojni organ ugotavljati pogoje za priznanje azila, ki so določeni v 2. in 3. odstavku 1. člena ZAzil. Za zavrnitev prošnje za azil kot očitno neutemeljene so pravno pomembna le dejstva in okoliščine, ki se tičejo obstoja kakšnega oziroma kateregakoli izmed razlogov, ki so določeni v 2. odstavku 35. člena ZAzil. Tako zavrnitev ni vezana zgolj na primere, ko že iz same prošnje za azil izhaja, da je očitno neutemeljena, temveč lahko pristojni organ sprejme odločitev na tej pravni podlagi tudi še po tem, ko je že zaslišal prosilca za azil oziroma ugotovil posamezna dejstva, pa iz ugotovljenih dejstev izhaja, da prosilec za azil postopek zlorablja oziroma njegova prošnja temelji na očitnem zavajanju. V takem primeru pristojnemu organu ni potrebno ugotavljati vseh drugih pogojev za priznanje azila iz 2. in 3. odstavka 1. člena ZAzil, ampak lahko zavrnitev opre na ugotovitev obstoja že enega samega razloga izmed tistih, ki so določeni v 2. odstavku 35. člena ZAzil. Po presoji sodišča je tožena stranka pravilno ugotovila, da je tožnik lažno predstavil razloge, na katere se je skliceval v svoji prošnji za azil in da jo je vložil z namenom, da bi odložil prisilno odstranitev iz države, kar je v obrazložitvi izpodbijane odločbe tudi logično in prepričljivo obrazložila, podatki in listine v upravnem spisu pa to tudi potrjujejo. Protislovne izjave tudi po presoji sodišča kažejo na to, da tožnik zlorablja azilni postopek. Zato tožena stranka niti ne bi bila dolžna preverjati verodostojnosti drugih tožnikovih navedb. Za svojo odločitev je navedla tudi pravilne in utemeljene razloge, na katere se sodišče na tem mestu sklicuje in jih zato ne ponavlja (2. odstavek 67. člena ZUS. Neutemeljen je ugovor bistvene kršitve določb postopka, ki naj bi bila podana s tem, da je bilo tožniku vabilo na zaslišanje prepozno vročeno, ker ga je prejel 1. 8. 2003, zaslišanje pa je bilo dne 9. 8. 2003. Zakon o splošnem upravnem postopku v 2. odstavku 237. člena določa bistvene kršitve pravil upravnega postopka, vendar navedene okoliščine, da je med vročitvijo vabila na zaslišanje stranki in ustnim zaslišanjem preteklo sedem dni, ni v citirani določbi, niti ni mogoč zaključek, da bi navedena okoliščina predstavljala bistveno kršitev pravil postopka na podlagi določbe 2. odstavka 157. člena. Iz te določbe izhaja, da je osemdnevni rok od vročitve vabila do dneva obravnave povabljenim na ustno obravnavo zgolj instrukcijske narave in ne obligatoren. Tožnik ne pojasni, katerih svojih pravic naj ne bi mogel uveljavljati v upravnem postopku zaradi neangažiranja svetovalca za begunce. Navzočnost svetovalca za begunce ob zaslišanju prosilca za azil namreč ni obligatorna. Tudi v primerih kot je obravnavani, ko si sam tožnik svojega svetovalca za begunce ni izbral, čeprav je skupaj z vabilom na zaslišanje prejel imenski seznam svetovalcev za begunce z njihovimi telefonskimi številkami. Sodišče smiselnemu predlogu tožeče stranke za odločanje v sporu polne jurisdikcije, ki ga tožnik uveljavlja z navedbo, da naj sodišče opravi javno obravnavo, ni sledilo, saj v tožbenem predlogu tožnik izrecno predlaga sodišču zgolj odločitev kasatorne narave, da naj namreč sodišče izpodbijano odločbo zgolj odpravi, zadevo pa vrne toženi stranki v ponoven postopek. Tak tožbeni predlog pa predpostavlja sojenje na seji brez glavne obravnave, pri čemer se sodba opira na dejstva in dokaze, o katerih se je tožnik lahko izjavil pred organom, ki je odločal v postopku za izdajo upravnega akta in jim ni tožnik niti nasprotoval.