TFL Vsebine / Revija Revus

Razprava predstavlja in povzema avtorjevo novoizdano knjigo, ki primerja argumentativne prakse Sodišča Evropskih skupnosti v Luksemburgu, francoskega Kasacijskega sodišča in Vrhovnega sodišča Združenih držav Amerike. Francosko Kasacijsko sodišče prvenstveno gradi na institucionalnem porajanju sodniškega nadzorstva, razpravljanja in pravosodne legitimnosti; Vrhovno sodišče Združenih držav se v osnovi naslanja na argumentativni pristop; Sodišče ES pa temelji na mešanem načinu, ki deloma uporablja oba osnovna vzorčna izvira legitimnosti pravosodnega odločanja – Evropsko sodišče torej združno uporablja tako francoski »institucionalni« model kot ameriškega »argumentativnega«. Profesor Lasser zatrjuje, da so ustaljeni načini razpravljanja, institucionalne ureditve in konceptualni ustroji teh treh sodišč najbolje razumljivi, če se osredotočimo na temeljne strukturne posebnosti, ki ločujejo francosko in ameriško obliko pravosodnega diskurza. Osnovna razlika je, preprosteje povedano, v tem, da francoski model svoje argumentiranje cepi na dve razpravni okolji (od katerih je le eno – silogistična francoska sodna odločba – dosledno predstavljeno javnosti), medtem ko ameriški model svoja dva načina argumentiranja medsebojno prepleta v enem in istem javnem prostoru, točneje, v sami sodni odločbi (sodnem mnenju). Sodišče ES ohranja razcepljeni francoski razpravni model, vendar pa ga tudi omehča s privzemanjem sistematične, metateleološke oblike razlogovanja (argumentacije), ki jo javno razkrije tako v svoji sodni odločbi kot v sklepnih predlogih generalnega pravobranilca.

This paper excerpts and summarizes Professor Lasser’s recently published book comparing the argumentative practices of the European Court of Justice, the French Cour de cassation and the United States Supreme Court. It argues that the Cour de cassation depends primarily on an institutional approach for generating judicial control, debate and legitimacy; that the Supreme Court depends primarily on an argumentative approach; and that the ECJ depends on a conglomerate mode that pastes together facets of the institutional and argumentative approaches. The paper claims that the discursive practices, institutional arrangements and conceptual structures of these three courts are best understood by focusing on a fundamental structural feature that distinguishes between the French and American models of judicial discourse. Stated in the simplest terms, this difference boils down to the fact that the French model bifurcates its argumentation into two distinct discursive spheres (only one of which – the syllogistic French judicial decision – is consistently made public), while the American model integrates its two modes of argument in one and the same public space, namely, in the judicial decision itself. The European Court of Justice maintains the bifurcated French discursive model, but softens it by adopting a systemic, »meta« teleological form of argumentation that it deploys publicly in both its judicial decisions and its AG Opinions.