TFL Vsebine / Odločitve Ustavnega sodišča

Ustavna pritožba zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Ips 13079/2012 z dne 17. 9. 2015 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani št. II Kp 13079/2012 z dne 30. 10. 2014 in sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani št. I K 13079/2012 z dne 13. 5. 2013 se zavrne.

Na podlagi ustaljene prakse ESČP stališče Višjega in Vrhovnega sodišča, da je zaporna kazen za razžalitev dopustna, a le v izjemnem primeru, ko pride do resne ogroženosti drugih temeljnih pravic, ne pomeni kršitve pravice do svobodnega izražanja. Zato ni mogoče pritrditi pritožniku, da je zaporna kazen za razžalitev po praksi ESČP v splošnem prepovedana in nesorazmerna, nesorazmernosti odmere zaporne kazni v konkretnem primeru pa pritožnik v ustavni pritožbi ne zatrjuje.    Iz izpodbijanih sodb izhaja, da Okrožno sodišče v Ljubljani odločitve za zaporno kazen oziroma za odklonitev denarne kazni ni oprlo samo na nezmožnost prisilno izvršiti prisojeno odškodnino, kot to zatrjuje pritožnik, ampak je izčrpno obrazložilo razloge za izrek zaporne kazni ter odklonitev pogojne kazni in denarne kazni. Višje sodišče v Ljubljani in Vrhovno sodišče sta to stališče obrazloženo potrdili. Iz izpodbijanih sodb izhajajo upoštevni in zadostni razlogi za izrek nepogojne kazni, zato pritožniku ni bila kršena pravica do svobodnega izražanja iz prvega odstavka 39. člena Ustave.   Navedb pritožnika, da mu z zaporno kaznijo ni mogoče preprečiti žaljivega izražanja o oškodovancih in da zakon med okoliščine za odmero kazni ne uvršča napovedi težav pri izterljivosti denarne kazni, Ustavno sodišče ni moglo presojati, ker glede tega iz sodbe Vrhovnega sodišča ni razvidno, da bi ju pritožnik v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljal, prav tako ni v sodbi stališča Vrhovnega sodišča o tem, pritožnik pa v ustavni pritožbi ne uveljavlja kršitve pravice do obrazložene sodne odločbe, ker se Vrhovno sodišče do tega ni opredelilo.    Stališče Vrhovnega sodišča, da niso podani objektivni razlogi, ki bi kazali na pristranskost sodnika Marka Šorlija, ker naj bi bili vrhovni sodniki pogosto medijsko izpostavljeni in s tem deležni kritik, kritični zapisi o posameznih sodnikih pa naj bi bili pričakovani, ne pomeni kršitve pravice do nepristranskega sojenja iz prvega odstavka 23. člena Ustave.