TFL Vsebine / Odločbe Upravnega sodišča

Tožba se zavrže.

 

Zaradi neposrednega uresničevanja ustavne pravice do sojenja v razumnem roku je za sodno varstvo te pravice v upravnem sporu, ki ima pravno podlago v določilu 157. člena Ustave in stališčih Ustavnega sodišča, v večji meri kot v drugih upravnih sporih potrebna aktivnost strank v predhodnem postopku, da se ugotovijo ključna dejstva, ki so pravno-relevantna za varstvo te pravice v upravnem sporu. V tem smislu je po določilu 2. odstavka 28. člena Zakona o upravnem sporu tožnik dolžan, kadar zahteva odločitev o pravici, opredeliti dejstva, na katera se opira zahtevek, po 3. odstavku istega člena pa mora, ko toži zaradi posamičnega dejanja, ki posega v ustavno pravico, v tožbi med drugim navesti dejanje, ki naj bi ga storila tožena stranka in dokaze o tem, da gre za poseg v ustavno pravico. Če ni posega v pravico, kar je dejansko vprašanje, tudi ne more biti kršitve pravice, kar je deloma pravno, deloma pa dejansko vprašanje (2. in 3. odstavek 15. člena Ustave). V pravico iz 23. člena Ustave RS sodišče (tožena stranka) ne more poseči, če še ni prejelo zadeve v reševanje. Relevanten čas, ki ga je treba upoštevati pri presoji, ali gre za poseg in kršitev pravice iz 23. člena Ustave, nastopi z dnem, ko sodišče (tožena stranka) prejme zadevo v reševanje.