TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

Pritožbi državnega tožilca se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred popolnoma spremenjen senat.

 

Protipravnost je objektivni element oziroma sestavina vsakega kaznivega dejanja, ne glede na to, ali je določena kot poseben zakonski znak.

Pri obravnavanem kaznivem dejanju izsiljevanja je protipravnost kot zakonski znak kaznivega dejanja določena glede premoženjske koristi, ki naj bi si jo storilec pridobil s tem kaznivim dejanjem, in je podana, kadar gre za protipravno premoženjsko korist ter glede podatkov, ki naj bi jih storilec razkril o drugemu ali o njegovih bližnjih, in je podana, če gre za podatke, ki bi lahko škodovali njihovi časti ali dobremu imenu.

Res je sicer, da se dogaja, da je posamična kazenskopravna norma v določenih življenjskih okoliščinah v nasprotju s kakšno drugo, višjo normo, kot sestavino pravnega reda. Kadar prideta v nasprotje dve pravni normi, ki sta izraz dveh različnih interesov, se mora umakniti tista, ki ima v danih okoliščinah manjši pomen. To pomeni, da ravnanje, zapisano v zakonu kot kaznivo dejanje, ob določenih pogojih izgubi lastnost protipravnosti. Presoja o takšnih vprašanjih pa ni prepuščena sodišču, kot si je zmotno razlagalo sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi, temveč zakonodajalcu, ki je vnaprej predvidel in določil kriterije, ob katerih je izključena protipravnost kakega ravnanja.