TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

Zahtevi zagovornika obd. S.M. in zagovornice obd. G.P. za varstvo zakonitosti se zavrneta kot neutemeljeni.

Po ustaljeni ustavno sodni praksi je pri odločanju o priporu glede utemeljenega suma dopustno sklicevanje na sklep o uvedbi preiskave, če je utemeljen sum v njem pravilno obrazložen in če okoliščine, ki ga utemeljujejo, še vedno obstajajo.

Pri odločanju o priporu se sodišče ne sme spuščati v oceno nasprotujočih si dokazov, njihove zanesljivosti in verodostojnosti, ker je to predmet presoje razpravljajočega senata po opravljeni kontradiktorni glavni obravnavi. Zato sodišče druge stopnje ni bilo dolžno odgovarjati na pritožbene navedbe, s katerimi je zagovornica izpodbijala utemeljen sum na podlagi lastne presoje dokazov in dejstev.

Dokazi, ki so bili zakonito pridobljeni na podlagi odredbe, izdane na podlagi 152. člena ZKP, se lahko uporabljajo tudi zoper drugo osebo, zoper katero ni bil odrejen ta ukrep, če je ta pri izvršitvi kaznivega dejanja sodelovala z osebo, zoper katero je bil odrejen ukrep.

Obstoj utemeljenega suma, da je določena oseba storila kaznivo dejanje, ki je temeljni pogoj za pripor in ki mora biti med kazenskim postopkom vseskozi podan, sicer lahko omaje spoznanje, da sklepanje o njem temelji na nedovoljenem dokazu, na katerega sodišče ne sme opreti sodne odločbe. Vendar pa mora sklepanje o (ne)dovoljenosti dokaza temeljiti na zanesljivo ugotovljenih procesno pomembnih dejstvih, ki izhajajo iz pravnomočnega sklepa o priporu, ne pa na dejstvih, ki se prvič zatrjujejo šele v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti.