TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

Reviziji se delno ugodi in se sodbi sodišč druge in prve stopnje v delu, ki zajema izrek sodbe sodišča prve stopnje v točkah 2. do 4. in v odločbi sodišča druge stopnje o pravdnih stroških razveljavita in v tem obsegu vrne zadeva sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V ostalem se revizija zavrne kot neutemeljena.

Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Toženčevo opravičilo, da se naroka ne bo udeležil, ker ne pristaja na to, da bi ga zastopal substitut, in toženčeva odsotnost z naroka nista opravičljiva. Zakon o pravdnem postopku ne predpisuje, da mora stranko zastopati odvetnik, niti ne njegove obvezne navzočnosti na naroku. S toženčevega vidika gledano pa njegovo odsotnost, ko bi sicer prišel na obravnavo, pa glede "na pooblaščenčevo zadržanost tega sedaj ne namerava storiti", tudi ni opravičljiva, saj ni mogel sam presojati, ali bo sodišče opravičilo odsotnost in ali bo to sploh utegnilo storiti spričo kratkega roka med prispelim opravičilom in narokom. Nadalje, pravilno je stališče pritožbenega sodišča, da določba zakona o odvetništvu (Ur. list RS, št. 18/93), po kateri je substitucija po drugem odvetniku dopustna samo za posamezna procesna opravila, če stranka temu izrecno ne nasprotuje (drugi odstavek 16. člena), ureja le razmerje med zastopano stranko in njenim pooblaščencem. Ureja torej pooblastilno razmerje med njima in tako ne more posegati v procesne določbe ZPP, zlasti še spričo prej omenjene okoliščine, da ta ne predpisuje obveznega zastopanja ali obvezne navzočnosti odvetnika.

Kar zadeva ugotovitveni del o tožnikovi terjatvi, je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno (393. člen ZPP). Čeprav gre za ugotovitev terjatve v rednem sodnem postopku, je možna takšna razsoja, ker pač zakon ne le omogoča marveč v primerih pobotnih ugovorov naravnost terja tudi ugotovitev terjatve v izreku sodbe (arg. a contrario iz drugega odstavka 338. člena in tretjega odstavka 333. člena ZPP).