TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka sama nosi stroške pritožbenega postopka.

 

Ustavno sodišče Republike Slovenije je z odločbo št. U-I-300/04

(Ur.list RS št. 28/06) sicer razveljavilo določbo 1060. člena

Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ), kolikor se za zamudne

obresti iz obligacijskih razmerij, nastalih pred njegovo

uveljavitvijo, ki tečejo po 1.1.2002 uporablja 277. člen Zakona o

obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju: ZOR), čeprav so že dosegle

ali presegle glavnico. Vendar pa se po določbi 44. člena Zakona o

ustavnem sodišču za obligacijska razmerja, o katerih je sodišče že

pravnomočno odločilo in v izreku tudi izrecno odločilo o teku

obresti, še vedno uporablja razveljavljena določba 277. člena ZOR, ki

je dopuščala tek zamudnih obresti tudi potem, ko so te že presegle

glavnico, in ki se je glede na cit. prehodno določbo OZ uporabljala

tudi za tek obresti, ki so tekle od glavnične terjatve, nastale pred

uveljavitvijo OZ (po cit. prehodni določbi se namreč ZOR še vedno

uporablja za obligacijska razmerja nastala pred uveljavitvijo OZ).

Navedeno pa pomeni, da mora tudi sodišče v izvršilnem postopku

upoštevati vse tiste izvršilne naslove, ki so postali pravnomočni do

izdaje navedene ustavne odločbe, tudi glede teka oz. izračuna

zamudnih obresti - tako kot se ti glasijo. Izvršilno sodišče je v

izvršilnem postopku vezano na izvršilni naslov, kot se ta glasi

(načelo stroge formalne legalitete uzakonjene v določbi 17. člena

ZIZ). To pa v konkretnem primeru pomeni, da mora izvršilno sodišče

upoštevati, da zamudne obresti od izterjevane glavnice prenehajo teči

šele z dnem plačila, - tako je namreč povsem jasno določeno v

pravnomočnih izvršilnih naslovih, ki so podlaga predmetni izvršbi.

Trenutek prenehanja teka zamudnih obresti je na ta način določen

abstraktno (ker seveda dan plačila dolžnikovega dolga v naprej ne

more biti znan) oziroma je povsem konkretno določljiv (dan, ko bo

dolžnik poravnal svojo terjatev). Dolžnikovo sklicevanje na določbo

376. člena OZ, ki je s 1.1.2002 uzakonila pravilo prepovedi ultra

alterum tantum tudi za zamudne obresti (te prenehajo teči, ko

dosežejo glavnico), pomeni, da bi moralo izvršilno sodišče poseči v

pravnomočne izvršilne naslove z drugačno materialnopravno oceno, kot

jo je zavzelo pravdno sodišče, ki je o tožbenih zahtevkih upnika

pravnomočno odločilo. V okviru izvršilnega postopka bi tako

nedopustno vzporedno potekala pravda, v kateri bi se ponovno odločalo

- na drugačen način oziroma z drugačno materialnopravno presojo o

zahtevku za plačilo zamudnih obresti. Dolžnikov ugovor v smislu 8.

točke 55. člena ZIZ torej ni utemeljen tudi iz opisanih razlogov.