TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

Pritožbi zagovornika obtoženega A. V. in okrožnega državnega tožilca

se zavrneta kot neutemeljeni in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obtoženec je dolžan plačati kot stroške pritožbnega postopka

na 100.000,00 SIT odmerjeno povprečnino.

 

Tožilčeve navedbe v zvezi z izpodbijanjem dejanskega stanja pa niso

relevantne za izpodbijanje sodbe. V tej zadevi je sodišče prve

stopnje, ko je o njej odločalo v drugem sojenju, s sodbo K 16/2000 z

dne 22.11.2001 obtoženca spoznalo za krivega kaznivega dejanja umora

po I. odstavku 127. člena KZ, storjenega v prekoračenem silobranu po

III. odstavku 11. člena KZ. Okrožni državni tožilec v dejanskem

pogledu te sodbe ni napadel in ni izpodbijal v sodbi ugotovljenega

dejanskega stanja v zvezi z pravno opredelitvijo dejanja. Zoper sodbo

se je pritožil le zaradi odločbe o kazni. Pritožnik se tudi zaradi

zmotne ugotovljenega dejanskega stanja zavzema za razveljavitev

sodbe. Glede na določbo 385. člena ZKP, s katero je uzakonjena

prepoved spremembe sodbe v obtoženčevo škodo glede pravne presoje

dejanja, v novem sojenju, sodišče prve stopnje ne bi moglo ugotoviti

za obtoženca neugodnejšega dejanskega stanja, za katerega se zavzama

pritožnik, zato so njegove navedbe, s katerimi utemeljuje, da dejanje

ni bilo storjeno v prekoračenem silobranu oziroma da prekoračenega

silobrana ni, za izpodbijanje sodbe niso relevantne.

Dejstva, ki jih je sodišče prve stopnje v obrazložitvi sodbe še

podrobneje pojasnilo, pa v zadostni meri tudi pojasnjujejo vsebino

opisa dejanja v izreku sodbe. Ker sodbeni izrek in obrazložitev

predstavljata celoto, ni mogoče zaključiti, da izreka sodbe ni moč

preizkusiti, kar v pritožbi smiselno zatrjujeta oba pritožnika,

zaradi česar pritožbeno sodišče ugotavlja, da zatrjevana bistvena

kršitev določb kazenskega postopka ni podana.