TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožba se zavrne in se sklep v izpodbijanih I., III. in IV. točki izreka potrdi.

II. Stranke same krijejo vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Pri sodni odločbi, ki ima naravo izvršilnega naslova, gre za dajatveno sodbo, s katero sodišče tožencu naloži, da v korist tožnika nekaj da, stori, opusti ali trpi, sodba, ki jo kot izvršilni naslov prilaga upnik v konkretni zadevi, pa tega pogoja ne izpolnjuje. Gre namreč za oblikovalno (konstitutivno) sodno odločbo, ki nadomešča manjkajočo in neupravičeno odklonjeno izjavo volje, dolžnost izjave volje pa šteje za izpolnjeno s pravnomočnostjo te odločbe. Takšna sodna odločba po svoji naravi ni izvršljiva v smislu izvršilnega postopka, saj se z njo toženi stranki ne nalaga obveznost.

Zaradi vzpostavitve fikcije izpolnitve obveznosti je šteti, da je bila s pravnomočnostjo sodbe med strankama tega izvršilnega postopka sklenjena prodajna pogodba, torej obligacijskopravni posel, ki je zaradi kršitve kontrahirne dolžnosti s strani toženca povzet v izrek sodne odločbe. Predmet odločanja v pravdnem postopku je bila le toženčeva kontrahirna dolžnost, torej dolžnost skleniti pogodbo oziroma podati izjavo volje, ne pa tudi vsebina te pogodbe, in le o dolžnosti sklenitve pogodbe je torej odločeno v izreku, za izpolnitev obveznosti pa je v izreku toženi stranki tudi določen rok. Dejstvo, da je prodajna pogodba zajeta v izreku sodbe, pa še ne pomeni, da s tem pridobi naravo neposredne izvršljivosti. Navedeni način odločanja (torej zajem celotnega besedila pogodbe v izrek) je namreč le posledica fikcije, po kateri se šteje, da je tožena stranka s pravnomočnostjo sodbe izpolnila svojo obveznost podati izjavo volje s tako vsebino.

Še vedno pa tudi na tak način nadomeščena izjava volje predstavlja le klasičen obligacijskopravni posel – prodajno pogodbo, ki po nobeni od določb ZIZ ne predstavlja izvršilnega naslova.