TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta stroške pritožbenega postopka.

Temelj za izplačilo vtoževanega bonusa oziroma nagrade za uspešnost sta pogodba o zaposlitvi ter aneks, iz katerih izhaja višina bonusa (ki je določena v aktu o nagrajevanju managementa) ter rok za izplačilo. Zato je tožnikov tožbeni zahtevek iz tega naslova utemeljen, in sicer ne glede na to, da o izplačilu bonusa med strankama ni bilo sklenjenega ustnega dogovora.

V delovnem razmerju je delavec šibkejša stranka, ki je na ekonomsko odvisni strani, zato mora biti odpoved določeni pravici nedvoumno in jasno izražena. V sporazumu gre za splošni zapis, da delavec iz naslova delovnega razmerja nima nobenih zahtevkov in da so medsebojno izpolnjene vse obveznosti in da ni odprtih zadev med strankama, iz katerega ne izhaja jasna in nedvomna odpoved pravici do plačila iz naslova delovne uspešnosti. Ne nazadnje pa se delavec plačilu za delovno oziroma poslovno uspešnost, ki je bilo določeno v pogodbi o zaposlitvi, niti ne more odpovedati, saj gre skladno z 2. odstavkom 126. člena ZDR za sestavni del plače, od katerega se plačujejo tudi prispevki za socialno varnost. Ustavno sodišče RS je v zadevi Up-63/03 zavzelo stališče, da se delavec ne more odpovedati pravicam iz delovnega razmerja, vsaj ne do višine zakonskega minimuma oziroma minimuma po kolektivni pogodbi. V navedeni zadevi je sicer odločalo o odpravnini, vendar je za predmetni spor bistveno stališče, da se delavec ne more odpovedati zakonsko zagotovljenim pravicam. Odpoved tej pravici bi bila tudi v nasprotju z namenom in smislom delovnega prava.