TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v I. točki II izreka spremeni tako, da se glasi:

"I. Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni plačati tožeči stranki znesek 3.887,79 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 6. 2021 dalje do plačila. V presežku se tožbeni zahtevek zavrne.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti 35,38 % stroškov postopka pred sodiščem prve stopnje, tožeča stranka pa je dolžna toženi stranki povrniti 64,62 % stroškov postopka pred sodiščem prve stopnje, ki bodo vsi odmerjeni s posebnim sklepom."

II. V preostalem izpodbijanem, a nespremenjenem delu se pritožba zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožeča stranka je dolžna v 15 dneh od prejema te sodbe povrniti toženi stranki 104,43 EUR pritožbenih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku 15-dnevnega roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila.

Ne drži pritožbena graja, da gre v predmetni zadevi za sodbo presenečenja in da bi bilo sodišče prve stopnje dolžno izvajati materialno procesno vodstvo, v okviru katerega bi tožnika opozorilo, da šteje sporno pogodbo za mandatno pogodbo, ne pa za pogodbo o zaposlitvi. Sodišče druge stopnje pojasnjuje, da o sodbi presenečenja ne govorimo v primerih, ko sodišče odločitev oprlo na pravno podlago, ki bi jo stranka ob zadostni procesni skrbnosti lahko predvidela. Tak primer je bil tudi v predmetni zadevi. Pritrditi je toženkinim navedbam v odgovoru na pritožbo, da je sodišče prve stopnje na pripravljalnem naroku v pridruženi zadevi II P 551/2021 zavzelo stališče, da se kot relevantno pravno podlago za odločitev o tožbenem zahtevku uporabijo določbe OZ o pogodbenih razmerjih, OZ pa ne ureja delovnopravnih razmerij, zaradi česar bi lahko tožnik ob zadostni procesni skrbnosti predvidel, da sodišče prve stopnje sporne pogodbe ne bo štelo za pogodbo o zaposlitvi.