TFL Vsebine / Odločbe Upravnega sodišča

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

V izpodbijani odločbi je toženka svojo odločitev oprla na Uredbo o podporah električni energiji proizvedeni iz obnovljivih virov, veljavno v času odločanja (31. 7. 2013), torej vključno z njeno spremembo. Ta je začela veljati 1. 12. 2012, torej že pred vložitvijo tožnikove zahteve za dodelitev podpore. V tem pogledu ne more biti dvoma, da je toženka ravnala v skladu s 6. členom ZUP.

Tožnik je imel določena pričakovanja, kar pa še ne pomeni, da je šlo za pričakovano pravico, v katero naj bi bilo poseženo, ker višina podpore ni bila odmerjena po določbah Uredbe o podporah električni energiji proizvedeni iz obnovljivih virov. Prvi odstavek 64.n člena EZ določa, da se podpore lahko (ne pa nujno) dodelijo, zato že pridobitev pravice ne more biti tako gotova, da bi to pomenilo zavarovan tožnikov pridobitni položaj.

Ustava ne zagotavlja nespremenljivosti predpisov, s tem pa tudi ne nespremenljivosti pogojev za pridobitev pravice ali njenega obsega z učinkom za naprej, zato v zadevi ni bilo kršeno načelo zaupanja v pravo kot eno od načel pravne države iz 2. člena Ustave RS.

Zgolj nestrinjanje z višino podpore ne utemeljuje zatrjevanega prekomernega posega v njegov pravni položaj glede na to, da sploh še ni pridobil nobene pravice. Podpora je namenjena vzpodbujanju pridobivanja električne energije iz obnovljivih virov, ne pa temu, da bi prejemniku omogočila, da so prihodki v zvezi z obratovanjem naprave za proizvodnjo električne energije, za katero prejema podporo, večji od stroškov njene proizvodnje.