TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Upnik in drugodolžnik sama krijeta vsak svoje stroške pritožbenega postopka.

Čeprav v obvestilu sodišču o opravljeni vročitvi ni navedena tudi vsebina pravnega pouka, podanega v obvestilu o prispelem pismu, takšno obvestilo sodišču predstavlja javno listino tudi glede teh opozoril.

Drži, da je v besedilu obvestila sodišču o opravljeni vročitvi navedeno tudi prednatisnjeno besedilo, da je vročevalec obvestilo pustil "na vratih njegovega stanovanja". Vendar pa je v konkretnem primeru na obvestilu sodišču o opravljeni vročitvi obkroženo le besedilo "na vratih", ne pa tudi besedilo "njegovega stanovanja". Že na podlagi takšne vsebine vročilnice, iz katere jasno izhaja, da se nanaša na vročanje naslovniku A., d.o.o., ulica X., Ljubljana, kar je nesporno v sodnem registru vpisan naslov drugodolžnika, ni mogoče zaključiti, da bi bilo obvestilo 10. 11. 2020 na tem naslovu puščeno na vratih stanovanja.

Ni mogoče slediti stališču pritožbe, da drugodolžnik dokazov o tem, da obvestila o prispelem pismu ni prejel, ker gre za negativno dejstvo, sploh ne more predložiti. Kot je to v sodni praksi v tovrstnih primerih tudi sicer običajno1, bi drugodolžnik v zvezi s tem, ali je bilo 10. 11. 2020 na vratih njegovega poslovnega prostora dejansko puščeno obvestilo o prispelem pismu oziroma da to ni bilo puščeno, lahko predlagal vsaj zaslišanje poštarja, ki je opravljal vročitev in je bil tako osebno seznanjen z načinom vročitve obvestila o prispeli pošti, pa tega ni predlagal. Prav tako bi lahko v zvezi s tem predlagal zaslišanje svojega zakonitega zastopnika, prokuristke oziroma drugih oseb (npr. zaposlenih), ki bi se na sedežu drugodolžnika lahko seznanile s puščenim obvestilom. Morebitna okoliščina, da nihče od drugodolžnikovih odgovornih oseb oziroma zaposlenih v relevantnem času zaradi zaprtja trgovine ni prihajal v trgovino in se posledično tudi ni mogel seznaniti s puščenim obvestilom o prispelem pismu, drugodolžnika ne razbremenjuje njegovega dokaznega bremena.

Od drugodolžnika kot pravne osebe se namreč tudi v zvezi z organizacijo sprejemanja pošte in ravnanja s poštnimi pošiljkami pričakuje večja stopnja skrbnosti kot od fizičnih oseb. Še zlasti glede na to, da ni imel hišnega predalčnika in tudi ni poskrbel za drug (varen) način vročanja sodnih pisanj (npr. z odprtjem poštnega predala na pošti, kamor bi se mu pisanja lahko vročala na podlagi 139.b člena ZPP, ali z vročanjem v varen elektronski predal na podlagi 132. člena ZPP), prav tako pa se je očitno zavedal, da lahko obvestilo, pritrjeno na vrata poslovnega prostora v centru L. odstrani tudi kdo od naključnih mimoidočih, je bilo od njega utemeljeno in razumno pričakovati, da bo tudi v času zaprtja trgovine ustrezno poskrbel za redno prevzemanje poštnih pošiljk na svojem registriranem sedežu oziroma za redno preverjanje morebitne prispele pošte ter s tem za nemoten poštni promet.

Drugodolžnik, ki tudi pred začetkom veljavnosti ukrepov zaradi omejevanja epidemije COVID-19 ni redno sprejemal pošte (npr. konkretno urgence z dne 16. 7. 2020), za ustrezno varno vročanje ni poskrbel niti po tem, ko mu je bilo nedvomno znano, da bo zaradi epidemije trgovina, kjer je imel svoj registriran sedež, zaprta in da se v njej ne bo mogla opravljati siceršnja dejavnost ponujanja blaga potrošnikom, in je torej lahko predvidel, da bo to pomenilo tudi odsotnost oseb, ki bi jim bilo mogoče izročiti prispelo pošto.