TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Tožnica zahteva plačilo odškodnine za nematerialno škodo, ki jo je utrpela kot delavka tožene stranke (tj. družbe, ki je po pogodbi opravljala storitve za bolnišnico), ko je kot čistilka opravljala delo v bolnišnici, kjer se je okužila s pljučno tuberkulozo, saj je pri čiščenju prostorov vdihavala zrak, okužen s kapljičnimi bakterijami tuberkuloze in prijemala v koš odvržene smeti hospitaliziranih pacientov. Toženi stranki za tožnici nastalo škodo ni mogoče očitati krivdne odgovornosti, saj je ravnala skladno z določbo 5. člena ZVZD. Sprejela je oceno tveganja in navodila za varno delo, bolnišnica pa bi jo morala o morebitnih boleznih obvestiti, da bi lahko v takih primerih skupaj sprejeli ustrezne ukrepe. V konkretnem primeru pa bolnišnica, ki ni vedela za okužbo pacientke s TBC, o tem tožene stranke ni obvestila, zato tudi tožena stranka ni opustila dolžnosti zagotavljanja tožnici potrebnega zaščitnega sredstva – posebne zaščitne maske.

Tožena stranka za tožnici nastalo škodo tudi ni objektivno odgovorna. Delo čistilke v bolnišnici ni nevarno delo, saj zdravljenje bolnikov ni takšna dejavnost, ki bi po svoji naravi bila tako nevarna, da bi bila pri njenem opravljanju potrebna posebna skrbnost, vendar pa bi kljub temu obstajala povečana nevarnost nastanka škode. Tožnica v postopku ni navajala nobenih drugih dejstev (razen tega, da je možnost okužbe v bolnišnici zaradi bolnišnične dejavnosti večja od običajne), iz katerih bi izhajala objektivna odgovornost tožene stranke. Ker ni podana niti krivdna niti objektivna odgovornost tožene stranke, tožničin tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo ni utemeljen.