TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Upnik sam nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Namen razrešitve upravitelja je zagotoviti pravilen, zakonit in čim hitrejši potek konkretnega insolvenčnega postopka, kaznovanje in discipliniranje upravitelja pa ni ne namen ne cilj razrešitve upravitelja. Institut razrešitve upravitelja je smiselno uporabiti, kadar je mogoče z njim zagotoviti nemoten tek postopka zaradi insolventnosti in uresničitev interesa upnikov za plačilo njihovih terjatev v ustreznem največjem možnem deležu. Upraviteljevo ravnanje mora bistveno vplivati na potek stečajnega postopka v smislu njegovega zavlačevanja in na poplačilo upnikov.

Upnik ima tako sicer prav, ko navaja, da prodaja ni bila dovolj transparentna, saj ni bilo objavljeno javno vabilo k dajanju ponudb. Vendar pa ta kršitev v ničemer ni vplivala na nemoten tek stečajnega postopka in na poplačilo upnikov. Pomembno dejstvo tudi je, da je prodaja potekala v soglasju z ločitvenim upnikom, pa tudi dejstvo, da sta pravnomočna sklepa o soglasju k sklenitvi prodajnih pogodb, tako neuspešne, ko je upravitelj odstopil od pogodbe zaradi neplačila kupnine, kot ta zadnja, ki je bila uspešna. Pritožnik je imel možnost in pravico, da se zoper izdana sklepa pritoži, česar pa ni storil.

Podana kršitev torej ni takšne narave, ki bi glede na sedanje stanje zadeve terjala rezrešitev upravitelja.