TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijani del sodbe v točkah I do VIII in X izreka razveljavi ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Tožnik je pri toženi stranki na podlagi pogodb o sodelovanju opravljal dela in naloge delovnega mesta novinar infokanala, in sicer do februarja 2015 v obsegu, ki ustreza polnemu delovnemu času redno zaposlenih (oziroma celo večje število ur), v marcu 2015 in aprilu 2015 pa je tožnik opravil le še 90 oziroma 11 ur. Delo je opravljal nepretrgoma, po navodilih in pod nadzorom tožene stranke, pri čemer je delal v prostorih toženke, z njenimi delovnimi sredstvi in po vnaprej predvidenem delovnem času, svojo prisotnost je tudi evidentiral. Delo je opravljal za plačilo, ki ga je (na podlagi izdanih računov) dobil mesečno, v organiziran delovni proces tožene stranke pa se je vključil prostovoljno in na enak način kot redno zaposleni pri toženi stranki. Na podlagi tako ugotovljenih dejstev je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da ima razmerje med pravdnima strankama vse elemente delovnega razmerja iz 4. člena ZDR-1.

Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da se skladno z 2. odstavkom 12. člena ZDR-1 domneva, da sta stranki sklenili pogodbo za nedoločen čas, ker nista sklenili pisne pogodbe in s tem omejili časa trajanja same pogodbe. Glede na to, da je med strankama obstajalo delovno razmerje, pa bi moralo to biti odpovedano skladno z ZDR-1 (po postopku in iz razlogov, kot jih predvideva ZDR-1). Zato je sodišče prve pravilno ugotovilo, da odpoved pogodbe o zaposlitvi ni bila skladna z ZDR-1, zaradi česar je bilo prenehanje pogodbe o zaposlitvi oz. delovnega razmerja nezakonito.

Tožena stranka delovnega mesta novinar infokanala, ki ga je tožnik opredelil v svojem zahtevku za reparacijo in reintegracijo nima, zato je odločitev sodišča prve stopnje o reitnegraciji preuranjena. Glede na ugotovitve, da je bilo tožnikovo delo po pogodbah o poslovnem sodelovanju večopravilno in da se večopravilnost pojavlja tudi pri drugih delovnih mestih, zaradi česar bi tožena stranka iz svojega seznama delovnih mest lahko določila primerno večopravilno delovno mesto, bi moralo sodišče prve stopnje v okviru materialnoprocesnega vodstva pozvati tožnika, naj konkretizira, na katero delovno mesto zahteva reintegracijo. Ker je zaradi zmotne pravne presoje dejansko stanje v tem delu nepopolno ugotovljeno, je pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.