TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje delno spremeni v točkah II in III izreka, tako da se glasi:

„II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki za čas od 1. 10. 2008 do 30. 6. 2015 priznati in obračunati dodatek k plači, in sicer v višini 20 % osnovne plače, od tega odvesti davke in prispevke in ji plačati neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zamude posameznega zneska do plačila, v roku 15 dni. V presežku se tožbeni zahtevek zavrne.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 1.735,42 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izteka roka do plačila, svoje stroške postopka pa krije sama.“

II. V preostalem se pritožba tožeče stranke ter v celoti pritožba tožene stranke zavrneta in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 717,63 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude do plačila, svoje pritožbene stroške pa krije sama. Tožeča stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Napačen je zaključek sodišča prve stopnje, da 20 % dodatek na osnovno plačo, predviden v 3. odstavku 73. člena ZJU, ni čisti denarni zahtevek in je zato tožnica do njega upravičena šele od podaje zahteve za odpravo nezakonitosti dalje. Takšno stališče je veljalo za spore iz naslova prikrajšanja pri plači (če ni šlo za čiste denarne zahtevke) po predpisih, ki so veljali do uveljavitve novega plačnega sistema, ker je bila podlaga za obračun in plačilo plače dokončen (pravnomočen) sklep oziroma odločba delodajalca, katere spremembo je lahko javni uslužbenec dosegel le z vložitvijo zahteve za varstvo pravic pri delodajalcu in nato s sodnim varstvom. Po uveljavitvi ZSPJS pa glede določanja plače in ravnanja v primeru nezakonitosti, vključno z varstvom pravic pri delodajalcu kot procesno predpostavko za sodno varstvo (če ne gre za čiste denarne terjatve), veljajo določbe ZSPJS kot specialnega predpisa in sicer določbe 3. in 3.a člena, po katerih je javni uslužbenec upravičen do izplačila razlik v plači za nazaj, če mu je izplačana nižja plača od pripadajoče. Tožnici je bila s tem, ko ni prejela 20 % dodatka na osnovno plačo po 3. odstavku 73. člena ZJU, ki je bil določen za delovno mesto, za katerega je imela tožnica sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za določen čas - za čas projektnega dela, in za delovna mesta, na katerih so zaposleni javni uslužbenci za določen čas delali isto delo in imeli določeno višjo osnovno plačo, finančna sredstva za to pa so zagotovljena, izplačana plača v nasprotju s predpisi. Za odločitev v tem sporu je bistvenega pomena določba 3. odstavka 3. člena ZSPJS, po kateri se v pogodbi o zaposlitvi, odločbi oziroma sklepu javnemu uslužbencu in funkcionarju ne sme določiti plače v drugačni višini, kot je določena z zakonom, predpisi in drugimi akti, izdanimi na njihovi podlagi ter kolektivnimi pogodbami. To pomeni, da tožnici pripada 20 % višja osnovna plača od 1. 10. 2008 do 30. 6. 2015.