TFL Vsebine / Odločitve Ustavnega sodišča

Sodba Vrhovnega sodišča št. II Ips 622/2000 z dne 30. 8. 2001, sodba Višjega sodišča v Kopru št. Cp 951/99 z dne 7. 3. 2000 in sodba Okrožnega sodišča v Kopru št. P 550/97 z dne 2. 4. 1999 se v delu, ki se nanaša na plačilo odškodnine za škodo, nastalo v zvezi z osebnim avtomobilom, razveljavijo, in se zadeva v tem obsegu vrne Okrožnemu sodišču v Kopru v novo sojenje.

Odločitev o zasegu predmetov v zvezi s prekrškom nedvomno pomeni poseg v ustavno zagotovljeno lastnino (33. člen Ustave) kot eno izmed človekovih pravic. Tudi kadar je ta v skladu z Ustavo, ima državni organ dolžnost zagotoviti ustrezno hrambo zaseženih predmetov, dokler ni dokončno odločeno o tem, ali je zaseg upravičen. Ker niti Zakon o carinski službi (ZCS) niti Zakon o prekrških (v nadaljevanju ZP) ter na njuni podlagi izdani podzakonski predpisi niso vsebovali natančnejših določb o obveznostih organa, povezanih s hrambo zaseženih predmetov, je treba za tovrstne primere smiselno uporabiti civilnopravno ureditev o hrambi, za obravnavani primer torej tedaj veljavni 714. člen Zakona o obligacijskih razmerjih(v nadaljevanju ZOR). Glede na naravo hrambe v postopku o prekršku je bil prvostopenjski organ dolžan hraniti zaseženi predmet s skrbnostjo dobrega gospodarja. Sodišče bi moralo pri odločanju o delu zahtevku, ki se je nanašal na plačilo odškodnine za škodo, nastalo v zvezi z osebnim avtomobilom, upoštevati tudi obveznosti carinskega organa kot shranjevalca avtomobila ter na podlagi ustreznih določb ZOR o hrambi in tedaj veljavnega ZP ugotoviti, ali je carinski organ zaseženi avtomobil hranil s skrbnostjo, ki se od njega zahteva. Šele na podlagi tako ugotovljenih dejstev bi lahko ocenilo, kolikšen delež odgovornosti za nastalo škodo na avtomobilu je mogoče pripisati neskrbnemu ravnanju carinskega organa, kolikšen pa je soprispevek pritožnika k nastali škodi glede na njegovo pasivnost po končanju postopka oziroma pozivu carinskega organa, naj prevzame avtomobil. Ker sodišča tega niso storila, so kršila 33. člen Ustave.