IZREK
I. Pritožbi tožeče in prve tožene stranke zoper sodbo se delno ugodi, pritožbi druge tožene stranke zoper sodbo pa se v celoti ugodi in se prvostopenjska sodba spremeni v
III/2., 3., 4. in 5. točki izreka tako, da se besedi „toženi stranki“ nadomestita z besedami „ prva tožena stranka“,
rok za odpravo napak iz III. točke izreka pa se spremeni iz „15“ dni na „60“ dni
in v IV. točki izreka tako, da se v IV/1. točki izreka znesek „725.400 EUR“ nadomesti z zneskom „3.313.000 EUR“, v IV/2 točki pa se znesek „391.716 EUR“ nadomesti z zneskom „1.789.236 EUR“
in razveljavi v V. točki izreka (stroški).
II. V ostalem se pritožba tožeče in pritožba prve tožene stranke zavrneta in se prvostopenjska sodba v izpodbijanem, a nespremenjenem in nerazveljavljenem delu potrdi.
III. Pritožbi tožeče stranke zoper stroškovni del sklepa s 4. 7. 2018 se ugodi in se II. točka izreka sklepa razveljavi.
IV. Pritožba prve tožene stranke zoper sklep s 4. 7. 2018 se zavrne in se izpodbijani del sklepa potrdi.
V. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.
JEDRO
Po določilu prvega odstavka 480. člena OZ znaša rok za postavitev zahtevka za odpravo napak eno leto, razen v primeru prevare. Po sodni praksi glede prevare pri prodajni pogodbi zadošča, da je prodajalčevo ravnanje zavedlo kupca v prepričanje, da bo napaka odpravljena brez pravde, to pa se potem ne uresniči (primerjaj odločbo VS RS II Ips 489/99). Podobna je sodna praksa pri podobni določbi v zvezi z gradbeno pogodbo (tretji odstavek 663. člena OZ). Če tožena stranka ustvari vtis, da bo napako odpravila prostovoljno, se na prekluzivni rok ne more sklicevati (primerjaj odločbo VS RS II Ips 7/2011). Ker je tožena stranka opravila dejanja, za odpravo zatrjevane napake, napake pa ni odpravila, je ravnala tako, da je nastal vtis, kot da bo napaka odpravljena. Bilo bi nepošteno, če bi se sedaj sklicevala na prekluzivni rok v položaju, ko je ravnala tako, da je kupce stanovanj zavedla.
Zamakanja na stopniščih po stenah hodnikov zaradi neustrezne hidroizolacije (kar je ugotovil izvedenec) nedvomno predstavlja napako v solidnosti gradnje. Zamakanje lahko prizadene stene, ki so bistveni nosilni del in je zato prizadeta solidnost gradbe. Zaradi napake v solidnosti gradnje je tudi rok za vložitev tožbe daljši, desetletni, in je bil spoštovan.
Sodišče je toženi stranki naložilo odpraviti napake v 15 dneh. Prva tožena stranka v pritožbi utemeljeno opozarja, da navedenih del ne more izvršiti v tako kratkem roku. Po drugem odstavku 313. člena ZPP lahko sodišče za izpolnitev nedenarne dajatve določi daljši rok od splošnega 15 dnevnega roka. Ne glede na dolgotrajnost postopka, v katerem sta toženi stranki nasprotovali utemeljenosti tožbe tožeče stranke, je predlog prve tožene stranke za določitev daljšega roka utemeljen. Iz ugotovitev v sodbi o tem, kakšen je obseg del, ki jih je dolžna opraviti tožena stranka, da bo izpolnila obveznosti, izhaja, da ni realno pričakovati, da bi to storila v 15 dneh. Po presoji pritožbenega sodišča je primeren rok dveh mesecev. To je tudi rok, ki ga zakon, ki ureja jamčevanje za napake v podobnem primeru kot je obravnavani, določa kot najdaljši rok za odpravo napak (drugi odstavek 25. člena ZVKSES).
Za ogled celotnega dokumenta je potrebna prijava v portal.
Začnite z najboljšim.
VSE NA ENEM MESTU.