TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožba z dne 20. 7. 2020 se zavrže.

II. Pritožbi z dne 25. 5. 2021 se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v točki III izreka spremeni tako, da se (poleg zahtevka v točki IV izreka) zavrne še zahtevek za plačilo zneska 1.100 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 6. 2017 dalje do plačila.

V ostalem delu se pritožba zavrne in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu sodba in sklep potrdita.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15-tih dni od vročitve te odločbe povrniti 280 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje do plačila.

Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da je bilo na tožencu dokazno breme o tem, da je svoje obveznosti po najemni pogodbi izpolnil. Gre za ugovor ugasle pravice, tak ugovor pa spada v toženčevo trditveno in dokazno breme.

Sodišče prve stopnje je ugovor zastaranja ob sklicevanju na 286. člen ZPP zavrnilo zato, ker to ni bil prvi narok. Pritožbeno sodišče odločitvi sicer pritrjuje, a iz drugih razlogov. Sodišče prve stopnje je spregledalo, da je bila določba 286. člena ZPP, z vsebino, kot jo je sodišče prve stopnje uporabilo, uveljavljena šele z novelo ZPP-E in se v tem postopku, saj se je začel pred začetkom uporabe novele (to je pred 14. 9. 2017), uporabljajo še določbe do takrat veljavnega ZPP (glej 125. člen ZPP-E). Vendar pa taka zmotna uporaba 286. člena ZPP ni vplivala na pravilnost odločitve. Sodna praksa namreč tudi pred spremembo te določbe ugovora zastaranja, ki je bil dan po prvem naroku, ni neomejeno dopuščala. Dopuščala ga je le, če so bila dejstva, potrebna za njegovo presojo, navedena najkasneje na prvem naroku. Da bi taka dejstva bila navedena in kdaj, pa toženec v pritožbi ne pojasni.